22.08.2012

Variacije sedanjosti

Pogovor s pevko Mino Špiler iz zasedbe Melodrom, ki bo z islandsko skupino Sigur Rós nastopila na Mars festivalu 5. 9. v okviru Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012.

Miroslav Akrapović

Mina Špiler, pevka Melodroma (foto: Andrej Lamut)
Foto: Andrej Lamut

V biografiji Melodroma je zapisano, in verjetno bo tako tudi ostalo, da je bil poglavitni razlog za ustanovitev skupine (po)vabilo k ustvarjanju glasbe za gledališko predstavo. Prepričan sem, da ji že takrat tudi filmska umetnost ni bila tuja. Film in gledališče kot poligon glasbene ustvarjalnosti in glasba kot inspiracija za gledališče in film. Skupina Melodrom je že dolgo tega presegla »naročniški navdih« predstavitvenih umetnosti in postala, upam si trditi, eno najpomembnejših slovenskih glasbenih imen t. i. novega stoletja v glasbi. Še več, Melodrom je s svojo diskografijo albumov (Melodrom, The Guide, Variacije, Vse kar si pustila da leži na tleh) in koncertnimi nastopi dokazal, da je vpetost v novodobne glasbene trende resnično lahko »misija« enega poletja ali ene glasbene sezone, če nimaš oporišča in ustvarjalnega zavetja v glasbeni tradiciji. V glasbi, ki je s svojo nekonvencionalnostjo še danes marsikomu popolna neznanka, a je, in bo, vedno krojila boljšo glasbeno prihodnost. S pevko Mino Špiler sva se, v svitu prihajajočega nastopa Melodroma s skupino Sigur Rós na Mars festivalu, ki se bo zgodil 5. septembra na Trgu Leona Štuklja v okviru Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012, sicer pogovarjala o sedanjosti, toda z mislijo na … kreiranje prihodnosti.

 

Na začetku bi rad vedel, ali je serija vizualizacij, ki ste jih poimenovali »tableau vivant« in ki spremljajo vaš zadnji album Vse kar si pustila da leži na tleh dokončna? Ali je tableau vivant 5/11 dokončna številka? Ali pa ste morda perfidno pustili prostor, da se tovrstna glasbena video umetnost nadaljuje … enkrat … v nedoločni prihodnosti?

Serija seveda ni končana. Zaenkrat smo pri 5/11, toda kmalu si obetamo končati in objaviti šesti tableau, ki smo ga sicer posneli že lep čas nazaj v Menzi pri koritu. Tudi za ostale imamo dovolj idej, bolj problematične so okoliščine in tehnična oprema. Za en tableau tako, na primer, čakamo na tri zaporedne dni sneženja v Ljubljani; to se ni zgodilo že dve sezoni. Lahko bi rekli, da se serija nadaljuje v nedoločno prihodnost.

Gledano radikalno, smo morda res zadnja televizijska generacija – mimogrede, nihče od nas doma nima več televizije – a nas je prva generacija očitno navadila glasbo tudi gledati, če ne po televiziji, pa na portalih, kot je youtube.

Ko smo že pri glasbeni video umetnosti, je sploh še smiselno snemati vizualne različice lastnih studijskih skladb? Skozi prizmo glasbenega video izraza, njegovega morebitnega zatona, če vzamemo v precep moč televizije in interneta kot medija, ali lahko rečem(o), da je Melodrom »zadnja televizijska generacija«? Če seveda ob tem parafraziram kultno izjavo skupine Laibach iz njenega znamenitega intervjuja za oddajo Tednik leta 1984, v kateri je rečeno, da je Laibach »prva televizijska generacija«.

Vprašanje je, koliko, če sploh kaj, bi naredili, če bi se na začetku spraševali o smiselnosti nekega početja. Če že parafraziramo Laibach, bi bilo na tem mestu smiselno reči, da je umetnost vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu. Gledano radikalno, smo morda res zadnja televizijska generacija – mimogrede, nihče od nas doma nima več televizije – a nas je prva generacija očitno navadila glasbo tudi gledati, če ne po televiziji, pa na portalih, kot je youtube. Tam glasbeni video izraz doživlja nove metamorfoze in je pravzaprav v vzponu, kot tudi vsi mogoči drugi (amaterski) videi. Ta fenomen je eden od razlogov, da smo se s tretjo ploščo na nivoju videa sklenili posvetiti na videz skrajno dolgočasnemu žanru video slik, ki so s svojo statiko antiteza možnostim vseprisotne in vsem dosegljive gibljive slike.

Vrniva se na realistična, koncertna tla. Melodrom čez dva tedna nastopa skupaj s Sigur Rós v Mariboru. So kakšne posebne … višinske priprave na ta dogodek? Mislim, vi zagotovo ne boste zastavili svoje koncertne poezije tako megalomansko kot skupina, ki k nam prihaja (sodeč po informacijah) s tankersko opremo?

Ne, Maribor bomo poskušali zavzeti na bolj subtilen način. Tamkajšnji publiki bomo naš starejši in še ne slišani repertoar prvič odigrali povsem v živo, brez tako imenovane matrice, v spremenjeni in razširjeni zasedbi. To morda ne zveni nič posebnega, ampak za nas je bil kar velik izziv, da prvič, odkar obstajamo, spremenimo zasedbo in se odrečemo matrici, ki nas je doslej vedno spremljala. Tako da so bile potrebne tudi posebne nižinske priprave – v kleti, kjer imamo vadbeni prostor.

Kakšno je tvoje mnenje o Sigur Rós? O mantri skupine na robu prepada med alternativno, nekonvencionalno in mainstream glasbo?

Cenim vsakogar, ki uspe razviti svojstveno poetiko in z njo prepričati, kar je tej skupini nedvomno uspelo.

Nam se sicer bolj kot obdobje gospodarske krize zdi inspirativna perverzija dekadence. Ko ni ekonomske krize, imamo krizo vrednot, in obratno.

Nastop s Sigur Rós je dobra priložnost, da trčita dve poetiki izven časa, ki ga živimo, ki pa sta še kako vpeti vanj. Ob vsem dogajanju globalnih kriznih razmer duha ali iskanja taistega, kako je biti Melodrom v tako melodramatičnih časih? Kako je biti melodramatičen? Če sem bolj natančen, poezijo skupine Melodrom sem vedno dojemal kot eno od globljih oblik romantizma v realnem času, za razliko od Sigur(nega) zavetja namišljeno pravljičnega sveta. Ali slednji (romantizem) izginja nasproti konformizmu 21. stoletja?

Prej bi rekla, da je pravljični eskapizem eden od simptomov tako imenovanih kriznih razmer duha, ki pa ima v konformizmu potrebnega zunanjega sovražnika, s katerim se vzajemno krepita. Nam se sicer bolj kot obdobje gospodarske krize zdi inspirativna perverzija dekadence. Ko ni ekonomske krize, imamo krizo vrednot, in obratno. A človeški spomin je kratek in vprašanje je, če bomo iz te in podobnih kriz kdaj izšli bistveno drugačni ali pa se le zdi, da bo svet bolj očiščen, ker bodo razni varuhi morale, moči in načel dobili pljunek v obraz, tudi s strani umetnosti. Sami se sicer nikoli nismo (z)našli v kontekstu tako imenovane angažirane umetnosti, toda s svojo glasbo in besedili nas tudi nikoli ni zanimalo graditi in bežati v neke druge svetove, ker se nam ta, v katerem živimo, zdi dovolj zanimiv oziroma nam tak, kakršen je, v vsakem primeru ponuja dovolj tem za obravnavo. Pri tem je naš pogled pogled skozi prizmo posameznika, je odkrito subjektiven, ker se nam zdi tak najbolj iskren in resničen. Je to romantično, nostalgično? Cinično? Nadčasno? Ali naivno?

@http://www.youtube.com/watch?v=HUV-mD2TGM4@

Pustiva, četudi vem, da se je temu težko izogniti, recesijsko – protivarčevalno tematiko. Kakšne kombinacije nudi skupini Melodrom tvoja odsotnost? Merim kajpak na tvoj angažma pri skupini Laibach?

V času recesije Melodrom širi svojo zasedbo in področje boja. Bolj kot Laibach v Melodrom se v tkivo te zasedbe zadnje čase zažiramo mi. Po novem si delimo še enega člana, Saša Vollmaierja na klaviaturah, medtem ko je Matevž letos z Laibach sodeloval pri predelavi komada Warm Leatherette (The Normal), ki bo v kratkem izšel za Mute na pregledni kompilaciji An Introduction to Laibach – Reproduction Prohibited, in Gainsbourgovega Love on the Beat.

Pred tem poletjem so nepridipravi vdrli v vaš vadbeni prostor in vam odtujili, recimo tako, orodje ne le umetniškega izražanja, temveč umetniškega preživljanja in življenja. To se mi zdi skrajno melodramatično in nadrealno. Ali pa vse skupaj nosi s seboj nekakšen simbolični pomen za prihodnost skupine Melodrom? Ste bili zavarovani kot umetniki pri … super ministrstvu?

Ne, tako da je bila kraja inštrumentov za nas nadrealno melodramatična, če ne kar katastrofična. A v boga ne verjamemo in mu tudi vse manj zaupamo, tako da smo morebitni namig, da naj raje nehamo, preslišali.

V kakšni fazi je material za nov album skupine? Se nov album sploh pripravlja oziroma ali imate namen nadaljevati s periodično izdajo studijskih albumov? Glede samega cikla vaših izdaj – že omenjena zadnja plošča, Vse kar si pustila da leži na tleh, je izšla dve leti nazaj – bi pričakoval, da bo naslednje leto pravšnje za nov album.

Konec avgusta bomo izdali nov single, slovensko predelavo dueta By the Bedlam Wall z zadnje plošče, ki bo v omejeni količini zastonj na voljo na našem profilu bandcamp. Poleg tega bo septembra izšla kompilacija komadov skupine R.E.M. v izvedbah različnih slovenskih glasbenikov, za katero smo prispevali svojo verzijo Star me Kitten. Dlje v prihodnost raje ne napovedujemo, saj smo pri tem slabši kot vremenarji.

Ideja albuma je, ali raje je bila, vezana na fizični medij in na logiko diskografske industrije. V času digitalizacije pa je pravzaprav vseeno, kakšna je dolžina in periodičnost tvojih izdaj.

Melodrom (foto: arhiv zasedbe)Priče smo zatonu diskografske industrije, vsaj v takšni obliki, kakršno smo poznali doslej. Albumi naj bi (p)ostali le zapis nekega časa in njihova naklada naj ne bi pomembno krojila koncertne aktivnosti ali prisotnosti skupine. To vlogo naj bi predvsem, skoraj monopolno, prevzel internet in, vsaj za zdaj, prosti pretok informacij. Kakšen je vaš odnos do takšnega stanja v glasbi? Se vam zdi to res evolucijski razvoj ali pa smo priče bolj sofisticirani vrnitvi v preteklost, ko so le koncertni, živi nastopi kreirali okus poslušalcev in ustvarjali glasbeno zvezdništvo?

Ideja albuma je, ali raje je bila, vezana na fizični medij in na logiko diskografske industrije. V času digitalizacije pa je pravzaprav vseeno, kakšna je dolžina in periodičnost tvojih izdaj. A to seveda ni konec posnete glasbe, nasprotno, možnosti so tako rekoč neskončne in dosegljive kot še nikoli. Do koncertov se še vedno prihaja s posnetki, bolj kot obratno. Kar je bila včasih naklada oziroma prodaja, so zdaj tako imenovani »views« in digitalna prodaja. Nas sicer v prvi vrsti zanima, kako narediti dober komad, lovimo ga kot sveti gral, medtem ko se do vsega ostalega obnašamo nekoliko mačehovsko, tako do internetne ažurnosti, naklad in koncertov kot do najnovejših internetnih promocijskih trikov. Nas pa zabavajo razni konceptualni odmiki od ideje končnega posnetka, ki je s tem, ko je posnet, tudi že obsojen na zgodovino; na primer Beck, ki letos izdaja nov album le v obliki notnega zapisa, ali Björk z interaktivnimi skladbami za iPad.

V zadnjem času smo pri nas priče dokaj živahnemu koncertnemu dogajanju. Mislim, da ne moremo več govoriti, tudi iz banalnega cinizma ali nevoščljivosti ne, da nimamo kakovostnih gostovanj iz tujine. Gostovanj, ki so v duhu in času, da ne rečem trendovsko aktualni. Ti so slej ko prej potrebni za formiranje glasbene scene. Kakšna je ta z vaše pozicije, s pozicije skupine in s pozicije dela koncertnih odjemalcev?

Kot odjemalci smo zadovoljni, da je več zanimivih koncertov. Strinjam se, da se je situacija, kar se tega tiče, v primerjavi s prejšnjimi leti izboljšala. K nam prihaja več bendov, ki so aktualni in ki, tudi če se na dolgi rok ne bodo ohranili, prinašajo potrebno svežino. Toda ker se nas na teh koncertih srečuje nekaj istih sto ljudi, se Ljubljana še vedno zdi majhna. Da bi se oblikovala kakšna močnejša tako imenovana glasbena scena, bi moral z njo in zanjo dihati širši krog ljudi.