22.11.2019

Uspešno končana operacija Helikon v Kinu Šiška

Nostalgične vrnitve v analogni svet neskončne pestrosti se je pred dobrimi desetimi leti lotil slovenski skladatelj in tubist Igor Krivokapič, ki je zasnoval novo, tubi sorodno družino inštrumentov, imenovanih helikon.

Aleš Nagode

Igor Krivokapič: Operacija helikon
Foto: Nejc Ketiš / Kino Šiška

Minulo stoletje, ki se kar noče končati, je bilo brez dvoma stoletje iskanja novih zvočnih pokrajin. Tradicionalni glasbeni inštrumenti so doživeli izpopolnitev, nato so jih uporabili na nove, včasih provokativno destruktivne načine. Ko so bile izkoriščene te možnosti, smo se podali v svet elektronsko generiranih zvokov, ki v današnjem digitalnem svetu omogočajo neomejeno slikanje neznanih in neslutenih zvočnih podob. Policijski orkester se je pri izvedbi vseh skladb izkazal kot izreden poustvarjalni ansambel, ki vedno znova preseneča z ubrano intonacijo, zvočno uravnoteženostjo, sposobnostjo doseganja pestrih zvočnih barv, ki jih omogočajo pihalni in trobilni inštrumenti, ter izredno ritmično discipliniranostjo. Prav škoda je, da tako izvrstna zasedba tako redko nastopa onkraj okvirov funkcionalne glasbe, s katero se jo najpogosteje povezuje celo v krogih glasbenih strokovnjakov.

V tej prenasičenosti in zbeganosti zaradi neskončne izbire je razvijanje tradicionalnih inštrumentov osamljen primer. Nostalgične vrnitve v analogni svet neskončne pestrosti se je pred dobrimi desetimi leti lotil slovenski skladatelj in tubist Igor Krivokapič,

ki je zasnoval novo, tubi sorodno družino inštrumentov, imenovanih helikon. Rezultat so glasbila, ki izpolnjujejo že tako bogat zvočni spekter trobilskih inštrumentov ter hkrati omogočajo izreden tonski obseg in okretnost.

Nekaj repertoarja za nova glasbila so predstavili solista Bratko Krivokapič in Stéphane Rudaz ter Policijski orkester pod vodstvom dirigenta Nejca Bečana. Koncert za tenorski helikon in pihalni orkester Igorja Krivokapiča je povsem novo delo. V postmoderni maniri se v njem zlivajo številne in raznorodne kompozicijske rešitve. V osnovi tradicionalno tristavčno koncertno obliko napolnjuje glasba, ki ne izhaja iz težnje po razvijanju motivičnega gradiva in gradnje notranje oblikovne arhitekture. Prej je orodje za slikanje vzdušij in zvočnih prizorov. V kalejdoskopskem nizu, ki se zvrsti pred poslušalcem, se zvrsti vrsta izjemno posrečenih podob. Mladi solist, ki je odraščal s helikonom, kot preberemo v spremni besedi v programskem listu, se je izkazal kot vešč in muzikalno občutljiv izvajalec, ki je znal svoj glas zliti z glasbilom, ki ga zaznamuje poln, morda celo nekoliko zastrt in melanholičen ton.

Podobno zasnovo ima Sonata za mladost Tomaža Habeta. Tudi v tem delu se glasbeni tok odvija na programskem ozadju, ki pa ni toliko pripoved kot niz vzdušij in občutij. Glasbeno gradivo zaznamuje značilna postmodernistična pestrost. Skladatelj se spogleduje z različnimi glasbenimi zvrstmi, tudi tistimi, ki predstavljajo glavnino repertoarja pihalnih orkestrov. Solistična vloga je poverjena sopranskemu helikonu, ki je v mojstrski izvedbi Stéphane Rudaza prepričal z izrednimi izraznimi možnostmi: velikim obsegom, izenačeno zvočnostjo, svetlim, bleščečim zvokom in virtuozno vodljivostjo.

Ti dve koncertantni deli so dopolnjevale tri orkestrske skladbe. Nejc Bečan je prispeval Simfonieto #2 in Divertimento za pihalni orkester, ki se poskušata na neki način navezovati na tradicionalne zglede, in sicer Divertimento z lahkotnim značajem, ki je blizu razvedrilni glasbi 18. stoletja, Simfonieta #2 pa s tradicionalno večstavčno zasnovo. V glasbeni gradnji pa sta to povsem postmodernistični deli, ki, podobno kot že koncertantni, ne iščeta svojega namena v gradnji dinamičnih zvočnih oblik, temveč predvsem v slikanju vzdušij in občutij. Odlikuje ju poudarjena idiomatskost pisanja za pihani orkester, kar pa jima morda zapira pot v sfero izključno estetskega doživljanja. Spored je zaključila miniatura Polnočna čokolada Marka Mihevca. Delo, ki je nastalo v tradiciji bagatele, je vsekakor več kot to – je namreč zgledna glasbena miniatura, ki izrašča iz drobne glasbene ideje. Odlikuje jo pretanjeno izkoriščanje zvočnosti pihalnega orkestra in domišljeno povezovanje raznorodnih glasbenih prvin, ki niti za trenutek ne zaide v šemavost, tako značilno za številna postmoderna glasbena dela.

Policijski orkester se je pri izvedbi vseh skladb izkazal kot izreden poustvarjalni ansambel, ki vedno znova preseneča z ubrano intonacijo, zvočno uravnoteženostjo, sposobnostjo doseganja pestrih zvočnih barv, ki jih omogočajo pihalni in trobilni inštrumenti, ter izredno ritmično discipliniranostjo. Prav škoda je, da tako izvrstna zasedba tako redko nastopa onkraj okvirov funkcionalne glasbe, s katero se jo najpogosteje povezuje celo v krogih glasbenih strokovnjakov. Njena odsotnost s koncertnih odrov je bila morda tudi vzrok za izredno pičel obisk koncerta. Operacija Helikon je vsekakor uspela. Škoda je le, da ni dosegla večjega kroga poslušalcev.