17.02.2021

TV pop ambicije

Stella na prvencu previdno pokaže veliko ustvarjalnosti. Kot pridna učenka, ki pa bi rada pokukala iz pop učilnice. Nič ne bi bilo narobe, če bi bilo ekskurzov, naj gre za japonščino ali ukulele, še več.

Jaša Lorenčič

Ta neki neki

Stella

Ta neki neki

Menart Records
2021

Stella je Špela Jezovšek, dvajsetletnica iz Šentjurja. Nadimek je dobila, ker si nekdo v Italiji ni znal zapomniti imena Špela. Pevka, ki marljivo, pridno in poslušno išče domača pop ušesa. Niti malo ne skriva želje po prepoznavnosti, še manj ambicije. Rada bi zmagala na Emi. Ubira že uhojeno pot. Prijavljala se je na tekmovanja, dobila prvi snop medijskih luči na Emi Freš, FeNS, Popevki tedna. Dve leti, pet singlov, en album. Stella ne skriva, kaj bi rada dosegla, se je pa za to tudi pripravljena učiti. Kajti Ta neki neki se precej uči in nekaj tudi nauči. Poskuša se prebiti z različnimi prijemi. Za manj kot 40 minut je v enajstih skladbah poskusov precej. Stella pa najbolj prepriča, kadar je z vokalom bolj v ospredju, z manj spremljave. Ko lahko pove, kaj čuti in kdo je. Vendar bo, kot pri večini prvencev, pravi kontekst ponudil šele morebitni naslednji album.

Ta neki neki je album pevke, ki albuma nujno še ne potrebuje. Ampak je vztrajala, da bi imela tradicionalno vizitko, s katero te v pop miljeju jemljejo resneje. Sama vse to ve. Ne ubira bližnjic. Pridno je pilila komade za prvenec, pravi, da devet mesecev, kar je za dvajsetletnike dolga doba. Smo v času singlov, kar precej bolj koristi tistim, ki so si že ustvarili ime. Ali pa če imaš res pravi hit. Stella zares konkretnega hita še nima, a prvenec nakaže, da je dokaj blizu. Osemintrideset minut je nemara ravno prav, prav tako enajst skladb, ki so dolge standardnih tri minute (čez štiri gresta zadnji dve). Na začetku je Ocean, s katerim je nastopila na FeNS 2019 ter v kategoriji Nova scena zmagala. S tem je dobila potrditev za svojo večplastno ustvarjalnost, saj gre nenazadnje tudi za plesalko. Kar ni zgolj alineja iz biografije, kajti kadar govori o svojih singlih, pogosto izpostavlja videospote, kakor da je glasba zlepljena s sliko. Ocean je produkcijsko najmočnejši komad. Stella, ki je avtorica vseh skladb, zelo zaupa producentu Blažu Hribarju. Ne še nujno preveč, toda Ocean je festivalski komad, ki opravi svojo nalogo in znotraj take konkurence ponudi Stellino izraznost na preverjen, ne pa tudi pretirano raznolik način. Za prebojni komad čisto solidno. 

Gaber Marolt (Nude) in Hribar sta v Oceanu unovčila izkušnje in iskala radijski moment, toda tudi v naslovni skladbi Ta neki neki se pokaže, da gre za generični (tv) pop, četudi Stelli z menjavanjem registra in skoraj oktavami ter spremljevalnimi vokali uspe nakazati lastno izraznost. Ta neki neki pokaže, kaj vse zmore: od poletnega pa-ra-ra-pa-pa motiva prek jazz vložkov do klasičnega popa. Z gagajevskimi vzkliki »je ne sais quoi« v kombinaciji s tleskajočimi kriki v maniri Taylor Swift ustvarjalna ekipa odkljuka vse, kar si je zamislila. Vendar je vsega nekako preveč, naj bo refren še tako izpostavljen. Podobno velja za pesem Muza, le da tokrat ni zakrito, kako zelo pesem računa na video verzijo. Poleg Ocena ima tudi največ ogledov in daleč najbolj oskubljen, direkten, kratek refren: »Hvala ti, ker bil si moja muza / med nama je ostala le zaprta bluza«. Stella je v besedilih tako opisna kot metaforična, čeprav je ločnica manj zabrisana, kot na primer v Srajci skupine Papir. Pesem se že začne z »Ah, here we go again / moj jezik me ne mara / že spet sem o načičkanih nesmislih blebetala / ah, res tišina bi bila veliko lepša / v tišini bi te sanjala, dokler se mi ne zmeša«. 

Prvoosebne izpovedi pomagajo, vendar pridejo mnogo bolj do izraza, kadar je Stellin vokal bolj organski. Kajti na prvencu pokaže tudi povsem drugo plat. Kot da bi gledali A Star Is Born in muke junakinje, ki bi rada pela na akustiko, ampak mora pristajati na pop mašinerijo. Pri Stelli gre za svobodno ustvarjalno izbiro, toda že Kriptonit odkrije drugo plat. Pričakovano že zato, ker gre za akustiko, toda v Kriptonitu pride sama toliko bolj v ospredje. Bolje jo razumemo, spoznamo, začutimo. Šele tu približno pokaže, kakšna je barva njenega glasu. In karakter. Tukaj ni nobenega skrivanja, poudarjanja, olepševanja, modificiranja. Že napoved refrena z »mogoče ne mor'va bit / občutkov ne znava skrit / jaz sem zate kriptonit« je odmik od dotlej slišanega. Dovolj, da je pristna in prepričljiva. Stella je tu predvsem dvajsetletnica, ki iskrivo nagovori z »a jaz se še vedno iščem tu na Zemlji / ne vem, če moj dom nahaja se ob tebi / oprosti, ker prehitro sem ti rekla, da bom tvoja«. Kriptonit nakaže, kaj lahko ob brenkanju kitar dosežeš, če se ravnaš po načelu manj je več. Pa še Stella pokaže moč svojega glasu. 

Kar se je nakazalo že v Tvoji budali, drugem singlu, kjer nasmeh v verzih »skupaj risala sva zvezde / ko bedela sva do treh / skupaj klela sva čez zvezke / skupaj spravljala se v smeh« deluje iskreno. Ne glede na produkcijo. Tvoja budala se izogne še enemu refrenu in s tem precej več dobi, kot pa izgubi. Ukulele ne deluje zlizano, temveč kot nekaj, na kar Stella dela sredinske, varne, ampak zabavne in spevne komade. Škoda, da ni takšnih momentov še več. 

Čeprav je Ne vem če sem v redu njen ključni prebojni komad, je v kontekstu albuma spoj produkcijskih tipk in osnovne ustvarjalnosti. Nagne se mnogo bolj k prvemu, toda Ne vem če sem v redu precej uspešneje potisne njen karakter v ospredje. Četudi previdni verzi zavijejo k lunam, postelji, posteljnini, razmetani sobi in se nasloni na veter ter preverjene verze, je vse skupaj zelo sveže. Stella z Ne vem če sem v redu resda ni zmagala, bila je celo predzadnja v finalu Eme Freš, toda komad prinese nekaj lastnega in avtorskega, nakaže, kaj in kdo Stella je. Po drugi strani pa je skladba, kakršna je Daljnogled, mimobežna. In ne gre za edini tak primer na albumu. Take skladbe izpolnijo svoje poslanstvo in v studiu gotovo zvenijo čisto okej, vendar ne pripomorejo k širini albuma, še manj zmorejo izstopiti kot singel. V tem oziru je Stella torej pristala na sodobno produkcijo, vmes pa skušala najti tudi sebe in svoj glas. 

Kar še posebno velja, ko preseneti Dnar, najbolj oddaljen, nepričakovan in odbit komad. Stella ni povsem suverena, ksilofonasto tipanje na začetku se razbije, toda molovska in r&b podlaga kake zgodnje Rihanne nakaže morebitno zamujeno priložnost prvenca. In Stellinega vokala. Spet se izkaže, da so kitice mnogo bolj prepričljive od refrena, čeprav je »jaz sem na svet prišla živet / ne pa za dnar drhet« nekaj najbolj konkretnega, kar bi na takšnem albumu pričakovali od takšne pevke. Zato je Dnar šok, ki izstopa. In podkrepiti ga poskuša Krivda. Še več, rada bi mu dala legitimnost. Dejansko pa naredi še nekaj boljšega: vsaj ob koncu razširi kratek album. Če Stella omenja Majo Keuc kot vzornico, se tukaj ozre precej bolj nazaj, bližje k Lari Love in Leeloojamais. Če Keučevi še vedno manjkajo sveže in konkretne popevke, se Stella približa vsaj z vajbom. Druga polovica albuma tako ponudi kar nekaj iztočnic pridne učenke za bolj pogumne izhode iz osnovne pop učilnice. Še vedno pa taki komadi ne zmorejo konkretno zarezati v radijske programe. 

»Ni ti treba kuhat kave / tak in tak imam raje kakav« je v svoji vsakodnevni banalnosti najbolj odkrit verz, pade od nikoder. Četudi ukulelasti komad Ko ugasnil si luči spominja na Bubbly in Colbie Cailet z malo bolj polno produkcijo, gre za najpristnejši trenutek na albumu. Že zato, ker je vokal v verzu čist, razbremenjen balasta. Stella namreč do tistega trenutka še nima tako prepoznavnega vokala, tukaj pa prepišno pokaže, da je njena prednost morda kje drugje. Predvsem pri opisovanju, pripovedovanju, čutnosti. Pomagajo seveda tudi mrmrajoči spremljevalni vokali, ampak najbolj koristi umaknjena podlaga. Ko ugasnil si luči je edina zares klasična ljubezenska balada, in nemara je preveč potisnjena v ozadje mestoma razdvojenega albuma. 

Z razlogom šele na koncu te recenzije prihaja sklepna skladba v japonščini. Ne zato, ker bi komadu kaj manjkalo, ampak zato, ker naj bi z njim lažje medijsko nagovorila občinstvo, pritegnila pozornost. Špela študira japonologijo, kar daje tudi komadu neko težo, vendar v okviru albuma kot celote ta zadnja skladba pade iz konteksta. Njenega konteksta. Grom, kakor je komad preveden, je drugačen. Prvič, klavir je klavirski, kakor tudi flavta. In njen vokal je še bolj njen. V refrenu je japonščina izrazito spevna, pravzaprav ni komada v materinščini, kjer bi bilo toliko organske melodičnosti. 

Stella je z albumom Ta neki neki dobila vizitko, kontekst, argument, ki ga še vedno potrebujejo vsi z željo po čim uspešnejši, ne nujno hitri prepoznavnosti. In še posebno tisti, ki bi radi zmagali na Emi. Stella ne skriva, kaj bi rada dosegla, se je pa za to tudi pripravljena učiti. Kajti Ta neki neki se precej uči in nekaj tudi nauči. Poskuša se prebiti z različnimi prijemi. Za manj kot 40 minut je v enajstih skladbah poskusov precej. Stella pa najbolj prepriča, kadar je z vokalom bolj v ospredju, z manj spremljave. Ko lahko pove, kaj čuti in kdo je. Vendar bo, kot pri večini prvencev, pravi kontekst ponudil šele morebitni naslednji album. Stella pokaže veliko ustvarjalnosti in nič ne bi bilo narobe, če bi bilo v bodoče hrabrih ekskurzov, naj gre za japonščino ali ukulele, še več.