14.05.2020

Trezna rekapitulacija življenja

Tokratna živa pesniška nit nove plošče Vite Mavrič  je Arsen Dedić, pesnik, šansonjer, samospevec, ki je na področju naše nekdanje domovine in še posebno na slovenski glasbeni sceni pustil močan avtorski in izvajalski pečat.

Matej Krajnc

Nokturno žlahtnih duš

Vita Mavrič

Nokturno žlahtnih duš

Street13
2020

Žlahtne duše imajo čisto svojo glasbo in v današnjem svetu mrtvih ali omrtvelih duš je lepo slišati, da se zgodbe iz raznih pesniških svetov, zgodbe iz svetov žlahtnih duš torej, kar pesniki in glasbeniki so, prepletajo v lastni nokturno. Ena takih duš je Vita Mavrič, protagonistka tokratnega »nočnega sprehoda«, ki z novo ploščo povezuje različne žlahtne pesniške in glasbene svetove. S pomembnim jedrom, živo nitjo, ki povezuje vse nove pesmi. Vitin glasbeni svet je na zunaj miren, tih, toda notranje glasen in mogočen – ob taki poeziji, glasbi in spremljavi ne bi moglo biti drugače. Plošča tako stoji kot referenčni spomenik domačemu in tujemu šansonu, po eni strani še eden in pravzaprav najintimnejši v vrsti Vitinih mojstrskih glasbenih spomenikov, po drugi strani pa tudi kot pomemben »bookend« Arsenove zgodbe, ki se seveda ne bo nikoli končala. Pesmi bodo šle naprej, v nova ušesa in nova srca, zato je treba »bookend« vzeti zgolj kot znamenje ob poti – opazno znamenje, ki je hkrati izhodišče za besede novih generacij.

Tokratna živa pesniška nit plošče Nokturno žlahtnih duš je Arsen Dedić, pesnik, šansonjer, samospevec, ki je na področju naše nekdanje domovine in še posebno na slovenski glasbeni sceni pustil močan avtorski in izvajalski pečat. Na novi plošči je šest Dedićevih songov, vse je prepesnil Tomaž Letnar, ki tudi sicer podpisuje prepesnitve na plošči. Vita Mavrič je za Radio Slovenija v oddaji Pesem v žepu povedala, kako je plošča nastajala: »Tale plošča se mi zdi trezna, zrela rekapitulacija življenja, bolečine, sreče obenem. Se mi zdi, da se z leti seštejejo ljubezni, rane, vse po vrsti. In tukaj je bil Arsen Dedić zelo dobro izhodišče za to razmišljanje ... Potem se je pa začela ta raziskovalna pot, ki me je pripeljala še do najinih sopotnikov, kot so Brassens, Gino Paoli, Endrigo, tako da to je tak hommage eni poeziji, nekemu času, v katerem se jaz najdem, vidim v tem trenutku.« Zanimivo je, da se Arsena širše slovensko občinstvo bržčas spominja predvsem kot izvajalca Robežnikovega Pegastega dekleta, ki ga je pel leta 1972 na Slovenski popevki. A povezave s Slovenijo so bile globlje. Arsena Dedića je poleg plodnega sodelovanja z Vito, denimo, vezalo tesno prijateljstvo z Ladom Leskovarjem, med drugim je sodeloval z Andrejem Šifrerjem, Zoranom Predinom in tudi menoj. Njegova osebnost in glasba pa sta pri Viti Mavrič posebno globoko odmevali, kar je jasno razvidno že iz prvih tonov pričujoče plošče in, če spremljate njeno bogato šansonjersko kariero, iz prvih tonov njegove prve pesmi, ki jo je kdajkoli interpretirala, dolgo je že tega. Dedić v njenem šansonjerskem opusu ostaja predstavnik poezije najžlahtnejšega tipa, vedno skrbno izbran in aranžiran, ob boku velikanom evropskega in domačega šansona/poezije, katerih pesmi je pela in jih uvrščala na svoje plošče. In potem se Arsenov krog začne širiti. Celotna plošča je pravzaprav nekakšen Arsenov krog jugoslovanskega in evropskega šansona, ker se vsepovsod pojavljajo prijatelji: Gino Paoli, Zvonimir Golob, Kemal Monteno, Drago Britvić, naposled Brassens, ki je bil velika Arsenova ljubezen (kot tudi Cohen, ki ga je pel v TV-oddajah, a plošča z njegovimi pesmimi žal ni nikoli izšla) in čisto na koncu Trent Reznor, na prvi pogled nekakšna bela vrana, a njegova Rana (Hurt) ima globoke vezi z Arsenovim opusom, njegovo stoičnostjo (ki je naposled tudi stoičnost Johnnyja Casha, s katerim si delita še čisto fizično bolečino). Kaj ima Hurt opraviti z Arsenom in nočnimi pesmimi Vite Mavrič? Precej. Trent v pesmi zapiše: »osredotočam se na bolečino, edino resnično stvar na svetu«, »in spominjam se vsega«. Letnarjeva prepesnitev izvirno Reznorjevo bivanjsko otopelost, ki si namenoma (na zelo konkreten način) povzroča bolečino, da sploh še čuti, prestavi v takisto zelo konkretno, že sinatrovsko bolečino ljubezenske izgube, ki je hkrati bivanjska. Če to povežemo z »dušami« Kemala Montena in različnimi vidiki ljubezni Gina Paola in Brassensa, dobimo močan, trpek zaokrožen tematski spekter, ki bolečini navkljub nosi na sebi lepoto življenja, bivanja, minevanja, regeneriranja, reminisciranja, izpovedovanja, skratka besede. Poezije. 

Poezija je prva, to je jasno. Vse je podrejeno besedam, tako pri glasbi kot pri interpretaciji. Besede so tiste, iz katerih Vita Mavrič vedno znova izpelje svoje tone, barvo glasu in predajanje tega glasu in izročila naprej, k poslušalcu. Svoj album je zastavila glasbeno zelo intimno. Petindvajset let že sodeluje s pianistom Jako Puciharjem, ki dobro pozna vse kotičke uglasbene poezije, iz katerih lahko črpa aranžmaje za podlage Vitinih interpretacij. Poleg njega so na plošči sodelovali še harmonikar Simone Zanchini, kontrabasist Matej Hotko, klarinetist Mate Bekavac, bobnar Gašper Bertoncelj in spremljevalna vokalistka Ana Bezjak. Intimna, a hkrati pestra zasedba, ki s svojimi sinatrovskimi nočno-jazzovskimi toni daje plošči glasbeno podobo nokturna, hkrati pa tudi srečanja v poznem jazzovskem baru, neposredne glasbene izpovedi in naposled »razgovora s konobarom« (Vita je to Arsenovo pesem pela na prejšnji plošči Sprehod, a tu gre bolj za opredelitev štimunge). Vitin glasbeni svet je na zunaj miren, tih, toda notranje glasen in mogočen – ob taki poeziji, glasbi in spremljavi ne bi moglo biti drugače. Plošča tako stoji kot referenčni spomenik domačemu in tujemu šansonu, po eni strani še eden in pravzaprav najintimnejši v vrsti Vitinih mojstrskih glasbenih spomenikov, po drugi strani pa tudi kot pomemben »bookend« Arsenove zgodbe, ki se seveda ne bo nikoli končala. Pesmi bodo šle naprej, v nova ušesa in nova srca, zato je treba »bookend« vzeti zgolj kot znamenje ob poti – opazno znamenje, ki je hkrati izhodišče za besede novih generacij.