22.11.2020

Temačni, doneči materiali v drsenju med ploskvami zvočnih in video materialov

Na drugem spletnem streamu »koncertnega nastopa« v organizaciji Škuc Kiborg Spužva Bükinga je nastopil Warlord Chipmonk.

Žiga Pucelj

Warlord Chipmonk
Foto: © ŠKUC / Kiborg Spužva Büking

Na drugem spletnem streamu »koncertnega nastopa« v organizaciji Škuc Kiborg Spužva Bükinga je nastopil Warlord Chipmonk oziroma Gašper Letonja, najbolj profiliran kot pomemben člen težkometalske zasedbe The Canyon Observer, v zadnjem obdobju tudi del hrupnega audio-vizualnega kolektiva Marta Fakuch, sicer pa še oblikovalec zvoka, samouk v miksanju in masteringu ter človek, h kateremu se v zadnjih letih po pomoč pri zaključevanju diskografskih izdelkov zateka znatni del domače underground glasbene skupnosti. Slišali smo izrazito stilsko heterogen material, tako predrugačene vnose iz daljne preteklosti kot tudi nove skladbe. Glede na takšno raznolikost, ki hrupno, ritmično ali dronovsko sredico aplicira izrazito široko, bi bilo projekt Warlord Chipmonk morda smotrno opredeliti kot diskografski projekt, njegove koncertne uprizoritve pa razumeti kot kompromise. Ali morda v najbolj zanimivem smislu kot nekakšne razstave, nenazadnje je Gašper po poklicu oblikovalec.

Format streama, kot si ga je zamislil Škuc KSB, je seveda predvsem osnoven, je poskus v sili, ki je zanesenjaštvu koncertnega promotorstva, kakršnega smo poznali, pristrigla krila. Ni preveč obremenjen z novimi oblikami nastopanja in dela predvsem to, kar lahko. Prvi prenos so izvedli z mladim one-man bandom, bluesovskim kantavtorjem Shaunom Banksom, ki je oddajal kar iz svojega doma v Idriji. Drugi stream je pripadel Warlordu, solistični elektronski varianti ustvarjanja Gašperja Letonje. Warlord Chipmonk obstaja že desetletja, sega namreč k zgodnjim Gašperjevim poskusom blues-rockerskih demo skladb, posnetkom z raznolikim in zapletenim rifovjem iz časa daleč pred obstojem Canyonov in do začetkov njegovih poskusov elektronske kompozicije po vzoru fotrov britanskega pustolovstva devetdesetih. Njegovo prvo uradno izdano solo elektronsko skladbo smo slišali šele veliko kasneje, leta 2015, in sicer na kompilaciji Ctrl N: Poglavje slovenske elektronike, ki je izšla pod okriljem Založbe Radia Študent, takrat pa je Warlord tudi prvič javno nastopil. Pri isti založbi je leta 2019 izdal razdrobljeni prvenec Nicotiana Tabacum in letos v samozaložbi še veliko bolj monolitno ploščo dementia. Ob tem je izvedel le peščico nastopov v živo, letošnje načrte za promocijski koncert ob izidu dementie v spregi z Škuc KSB-jem pa so seveda povozile okoliščine.

Kompenzacija za izgubljeno, nadomestek koncerta, je potem zaživela v živem prenosu Gašperjevega nastopa iz Škucevih prostorov v Ljubljani, kjer se mu je z vizualnimi projekcijami pridružila zdaj že precej redna sodelavka iz Marte Fakuch, Lina Rica. Warlord Chipmonk je ustvarjalec, ki prvenstveno deluje v miljeju kitarskih glasb in se za komponiranje v polju elektronike poslužuje predvsem računalnika, ob soočenju s potrebo po živi izvedbi pa je v dilemi. Izvaja neke vrste DJ nastop, in v tem okviru je od prvega poskusa do danes nekolikanj razširil možnosti rokovanja z materialom, predvsem pa se je material namnožil. Dileme Chipmonk zaenkrat ne razreši, vsaj ne celovito, poskuša predvsem z raznoliko razstavitvijo kosov, ki ob občutnih stilističnih variacijah v sopostavitvah lahko deluje precej pastišno. V žanrskem, stilističnem smislu želi biti projekt Warlord Chipmonk širok, izrazito notranje raznolik, njegov material pa je tak tudi, kar zadeva produkcijo. V njegovem nastopu slišimo tako IDM-ovske konstrukcije sintetičnih zvokov in srhljive drone sinusoidnih oscilacij kot glomazne hrupne plazove ter kitare, ki se kopajo v abstraktnih modulacijah efektov ali pa so slečene v kompozicijah, ki so nekakšne demo konstrukcije v obstoju pred potencialnimi bendovskimi realizacijami. V produkcijsko zvočnem smislu lahko torej raznoliki sopostavljeni segmenti delujejo kontradiktorno in tega Gašper zgolj z razporejanjem in raztegovanjem ne more preseči, vprašanje je tudi, koliko to sploh želi oziroma kako takšna protislovja morda osmišlja na drugačen način.

Tokratna izvedba je ob izdatni pomoči razpoloženjsko izrazito učinkovitih spremljevalnih vizualij nekako le povezala pastišno heterogeni scenosled v precej nenavadno celoto s kompilacijsko funkcijo sežemanja. Glasba, po koščkih jemana iz vseh Warlordovih dosedanjih projektov, je tekla čez izrazno raznolike segmente, ponekod povezane s prosojnimi prehodi, drugod pa ostro rezane z zevi v dinamični kontinuiteti. Slednji morda niso imeli toliko glasbene, razpoloženjske funkcije, niso vzpostavljali momentov suspenza niti rdeče niti, a so imeli ne glede na to smiselno mesto znotraj poustvarjenega loka. Nekje v vmesjih torej, kot fuge, so se prehodi in rezi gibali kot stiki med ploskvami Gašperjevega mozaika temačnega, donečega materiala, v katerem so se znašli tudi čisto novi kosi, ki naj bi jih kmalu lahko slišali v diskografski obliki. Predvsem je morebitne težavnosti v konceptu izvedbe tokrat predrl streamovskemu formatu prijazni stik vizualij in glasbe, osmišljen v loku, neobremenjenem s pretirano neposrednimi navezavami slike na zvok ali obratno. V delu Line Rice sta bila ključna predvsem značilno razpoloženje v kontrastih med črno-belo osnovo in trakovi barv ter pasivni nabor mimobežnega video materiala, ki je bil v kontrastu s heterogenostjo zvočnih osnov. Ta preprosta učinkovitost osmišljene razvezanosti med vidnim in slišnim je ključno vstopila v zeve med glasbenimi materiali in zvezala format nastopanja v facebookovem okenčku v celoto. In morda je nakazala tudi kake možne poti za prihodnje poskuse Chipmonkovega glasbenega performansa v živo. 

Slišali smo izrazito stilsko heterogen material, tako predrugačene vnose iz daljne preteklosti kot tudi nove skladbe. Glede na takšno raznolikost, ki hrupno, ritmično ali dronovsko sredico aplicira izrazito široko, bi bilo projekt Warlord Chipmonk morda smotrno opredeliti kot diskografski projekt, njegove koncertne uprizoritve pa razumeti kot kompromise. Ali morda v najbolj zanimivem smislu kot nekakšne razstave, nenazadnje je Gašper po poklicu oblikovalec. Tokratno okno v brskalniku je bilo skoraj podobno virtualni galeriji, skozi katero se lahko sprehajamo celo vzvratno, videoposnetek pa tudi ne deluje dosti drugače kot spletni ogled predvajanja na on-line filmskem festivalu.