16.02.2011

Oplemenititi tradicijo

Pogovor z Antonom Nanutom, »poslancem slovenske poustvarjalnosti«, ki je letošnjo Prešernovo nagrado prejel za svoj celotni ustvarjalni opus.

Matej Venier

Anton Nanut (foto: osebni arhiv)
Foto: osebni arhiv

Prispevek Antona Nanuta k slovenski kulturi na splošno in posebej glasbi je resnično velik, pravzaprav je neizbrisno zaznamoval slovensko glasbeno življenje v zadnjih petdesetih letih. Dolga leta je bil profesor dirigiranja in umetniški vodja Slovenskega okteta, medtem ko v rodnem Kanalu ob Soči še danes vodi Kogojeve dneve, festival sodobne glasbe, ki ga je tudi ustanovil. Bil je šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije in je sedemnajst let vodil Simfonični orkester RTV Slovenija. Njegovo delo z radijskim orkestrom se ni omejilo samo na koncerte, kjer se je intenzivno posvetil sodobni glasbi, temveč je pomenilo tudi velik snemalni projekt s stotinami posnetkov del železnega repertoarja in izdajami plošč. S Simfoniki so redno nastopali tudi v zamejstvu, zlasti Italiji in Avstriji, na kulturnih točkah, ki so zelo pomembne in občutljive za sožitje med sosednjimi narodi. Izjemno tenkočutno in spretno je navezoval stike s pomembnimi ljudmi, organizatorji kulturnega življenja, in s tolerantnimi posamezniki iz italijanskega in avstrijskega prostora. Anton Nanut, »poslanec slovenske poustvarjalnosti«, je letošnjo Prešernovo nagrado prejel za svoj celotni ustvarjalni opus.
 

Maestro Nanut, najprej vam kot letošnjemu Prešernovemu nagrajencu čestitam. Odbor Prešernovega sklada je z vsemi sedemnajstimi glasovi podprl vašo kandidaturo za letošnjo veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kakšna so vaša občutja ob tem priznanju?
Človek se vsakega priznanja razveseli. Predvsem sem vesel, da je prišla Prešernova nagrada pravočasno, ker sem še živ …

Nagrado ste prejeli za življenjsko delo. Kako je potekala vaša umetniška pot? Glasbeno ste se začeli oblikovati že v nežnih letih v rojstnem Kanalu ob Soči, v župnijski cerkvi. Potem ste po vojni prišli v Ljubljano. Kaj vas je napeljalo, da ste se odločili za takšno življenjsko pot?
No, bom moral biti kar kratek. Seveda, rodil sem se v Kanalu. Ko so mojega očeta odpeljali in ga najprej kot zavednega Slovenca zaprli v Italiji, potem pa ga odpeljali v Mauthausen, sem zasedel njegovo mesto organista. Igral sem do konca vojne. Obenem sem bil partizanski kurir, vodil pa sem tudi pevski zbor mladih v zakristiji. Mlad sem se začel ukvarjati z glasbo. Prve lekcije iz klavirja sem dobil pri Emilu Komelu v Gorici, kasneje pa na glasbeni šoli v Šempetru pri Gorici. Od tam so me kar iz gimnazije odpeljali v Ljubljano na sprejemni izpit na srednjo glasbeno šolo. Najprej na posvetovanje, da bi profesor in skladatelj Matija Bravničar videl, če imam sploh dovolj talenta, da me sprejmejo na študij. Moje roke po udarniškem delu na avtocesti Zagreb–Beograd sicer niso bile najprimernejše za izpit, vendar so me sprejeli v prvi razred srednje glasbene šole. Čeprav sem vmes prebolel hudo bolezen, sem šolo pravočasno končal. Nato so me povabili v Tolmin, kjer je primanjkovalo učiteljev glasbe, in sicer za direktorja glasbene šole. K nadaljnjemu študiju me je spodbujala mati. Odločil sem se, da bom še naprej polagal izpite v Ljubljani, profesor Alojz Srebotnjak pa me je spodbujal, naj študiram na dirigentskem oddelku. Na sprejemnih preizkusih sva bila skupaj z Ivom Petrićem in doktor Švara naju ni sprejel, kljub temu da sva naredila vse izpite. Gospa Stana, tajnica na akademiji, naju je napotila k rektorju, ki je počitnikoval v Bohinju. Naročil nama je, naj gospe Stani rečeva, naj naju vpiše, če naju doktor Švara ne bo sprejel, bodo pač že našli drugega profesorja. V tem času sem ustanovil Zbor primorskih študentov. Ime smo mu dali po skladatelju Vinku Vodopivcu, prvi koncert pa smo imeli v mojem rojstnem kraju. Kot dirigent simfoničnega orkestra sem prvič nastopil na študentskem koncertu s Slovensko filharmonijo, skupaj s kolegoma Fajdigo in Petrićem. Onadva sta najprej izbrala večje skladbe, jaz pa sem predlagal, da bi igrali Schubertovo Nedokončano simfonijo, ki sem jo že dobro poznal, saj sem jo igral v orkestru. Že po prvi vaji v Slovenski filharmoniji so mi ponudili mesto korepetitorja in asistenta, tako da sem po koncu študija ostal v filharmoniji. Po končanem študiju sem odšel na gostovanje v Dubrovnik, kamor me je povabil prijatelj Slavko Kobenzl, ki je v Ljubljani študiral violino. Tam so mi ponudili mesto dirigenta in umetniškega vodje orkestra. Sprejel sem in ostal v Dubrovniku celih sedemnajst let. Petnajst let sem bil celo direktor glasbene šole, ustanovil sem tudi oddelek glasbene akademije iz Zagreba, kjer sem bil docent za orkester.

Čas, ki ste ga preživeli v Dubrovniku, je bil za vas dragocen tudi zaradi umetniškega sodelovanja z mnogimi velikimi umetniki, ki so tedaj gostovali na Dubrovniškem festivalu.
Dubrovniški orkester je redno nastopal na festivalu in v tistem času je potekalo intenzivno kulturno sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Imeli smo srečo, da so v Dubrovnik prihajali veliki solisti, kot so David Ojstrah, Mstislav Rostropovič, Svjatoslav Richter pa Henryk Szering in vrsta drugih izrednih solistov. Dogajanje je bilo kulturno pestro pred in po festivalu, saj je bil Dubrovnik v tistem času zelo priljubljen turistični kraj. Prihajalo je veliko ameriških in nemških turistov. Nekateri so hodili v Dubrovnik prav z namenom, da bi poslušali koncerte. To je bilo zame posebno pomembno; orkester je imel od 120 do 150 koncertov na leto in večino sem jih dirigiral sam. Orkester ni bil velik, repertoar pa je obsegal tudi vse Beethovnove simfonije, z izjemo Devete. Pripravili smo cele festivale Mozartove glasbe, Beethovnovih koncertov in simfonij, imeli smo tudi nekaj izvedb moderne glasbe oziroma glasbe 20. stoletja. Seveda smo se morali ozirati na razpoložljive možnosti, ker nismo imeli na razpolago vseh inštrumentov.

Tolkal?

Vsak orkester s snemanji napreduje. Tu ni laži, glasbo je treba izvajati, kolikor se da natančno in točno.

Tudi brez harfe smo bili. Sicer pa je bilo za Dubrovniški mestni orkester zelo pomembno sodelovanje z RTV Zagreb. Razvilo se je odlično sodelovanje. Radio Zagreb je vsako leto skupaj z nami organiziral približno enajst koncertov z neposrednim prenosom. Izvajali smo tudi slovenska dela, predvsem pa seveda veliko hrvaških skladateljev. Takrat se je ponudila priložnost, da povečamo orkester. Ker sem imel dobre zveze s slovenskimi skladatelji in glasbeniki, sem na te koncerte večkrat povabil cele skupine glasbenikov, ki so v orkestru pomagali pri izvedbi dubrovniških koncertov. Obenem smo koncertne sporede posneli za arhiv RTV Zagreb. To je bilo zelo pomembno, saj vsak orkester s snemanji napreduje. Tu ni laži, glasbo je treba izvajati, kolikor se da natančno in točno.

Ste mediteranski človek, rodili ste se na Primorskem, v Kanalu, tam odraščali. Tudi Dubrovnik je mediteransko mesto. Kako Mediteran vpliva na vašo umetnost?
Kakor je to pri hrani, tako tudi v glasbi Mediteran odlikujejo spontanost, temperament in sproščenost. Včasih so nam očitali celo malo površnosti, ki pa ni škodovala zavzetosti in izvajalskemu navdušenju. Kar je bilo v Dubrovniku pomembno, je to, da so bili posebno v teh poletnih mesecih v prekrasnem prostoru Kneževega dvora vsi ti koncerti zelo dobro obiskani, kar je orkestru dajalo dobro spodbudo. Na letne igre so prihajali mnogi pomembni ljudje, pisatelji, politiki, celo tedanji podpredsednik ZDA, Hubert Humphrey, je obiskoval naše koncerte.

Ali ni vseeno res, da na Kranjskem manjka Mediterana? Oba letošnja velika nagrajenca sta Primorca, prav tako tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, tolkalec Zlatko Kaučič. Pravzaprav je v našem prostoru mediteranski element dragocen. Mnogo pomembnih slovenskih glasbenikov prihaja s Primorskega, začenši s Kogojem …
Izraz Mediteran v Ljubljani uporabljamo bolj Primorci. No, ne smemo podcenjevati drugih delov Slovenije. Mene je velikokrat razburjalo, ko sem, denimo, dirigiral nekje na Švedskem, pa se mi je zdelo, da so ti glasbeniki, preprosto povedano, jezni, ko igrajo, da se ne sprostijo. Jaz pričakujem drugačen pristop. Vsakemu orkestru daje barvo kraj, kjer deluje. Mediteranski akcent je v resni glasbi nekaj absolutno pozitivnega, posebno v operi. V klasični simfonični glasbi pač prevladuje nemški pristop. Vendar če se vrnem v Dubrovnik: predklasične tristavčne simfonije neprofesionalnega glasbenika Luke Sorkočeviča kažejo posebno v počasnih stavkih značilno mediteransko čustvenost.

Po dubrovniškem obdobju ste postali šef dirigent Slovenske filharmonije v Ljubljani in ste ostali na tem mestu do leta 1980, potem ste sedemnajst let vodili orkester radijske hiše.
V Ljubljano sem prišel, ko me je profesor Danilo Švara predlagal za akademijo in so me izvolili za njegovega naslednika na mestu predstojnika dirigentskega oddelka. Takrat so bili taki časi, da mi je Akademija za glasbo dve leti plačevala pot iz Ljubljane do Dubrovnika, kjer sem še stanoval in bil šef orkestra, dokler nisem dobil stanovanja v Ljubljani. Leta 1975 so me izvolili za vodilnega dirigenta v Slovenski filharmoniji. Slovenska filharmonija je imela v petih letih, ko sem bil tam dirigent, več gostovanj kot prej v dvajsetih letih. Začeli smo tudi snemati plošče, takrat še longplejke. Hodili smo na pomembne turneje; najbolj ponosen sem na naše nastope v ZDA, posebno v Carnegie Hallu, kjer smo prejeli izjemno kritiko za izvedbo Simfonije št. 4 Čajkovskega. Nastopili smo tudi na Varšavski jeseni, festivalu sodobne glasbe, kjer smo predstavljali predvsem slovenska dela. Šli smo še na druge turneje, recimo na festival Wienerfestwochen in drugam.

V orkester RTV Slovenija so me povabili, ko je to mesto zapustil Samo Hubad, ki je orkester dvignil na zelo visok nivo. Mislil sem, da je pomembneje, da radio s svojimi sporedi promovira sodobno glasbeno literaturo. Podobno je razmišljal že maestro Hubad. Filharmonija je imela bolj tradicionalen program, ni imelo smisla, da bi imela oba orkestra istovrstne sporede. Občinstvo smo morali vzgajati na tak način, da so sprejeli tudi novo glasbo. Velikokrat so bila na sporedu zelo eksperimentalno naravnana dela, vendar se mi je zdelo takrat pomembno, da se naš orkester na koncertih uveljavi predvsem s tovrstno glasbo, z izvedbami novih del naših in tujih skladateljev. Pa tudi tradicionalni program – skladbe sodobnih klasikov, Šostakoviča, Stravinskega, Kodalyja, Bartóka … V tem pogledu je odigral Simfonični orkester RTV Slovenija zelo pomembno vlogo v naši kulturi.

Orkester je izvajal vrsto nenavadnih del, med drugim Četrto simfonijo Charlesa Ivesa.
Da, saj ta je tudi na ploščah. Pozneje se je pojavila nova tehnika snemanja, digitalna. To je bilo dobro, saj je tedanje uredništvo sprejelo, da smo snemali tudi klasični repertoar, primeren za izdaje na zgoščenkah. Takrat smo za radijski arhiv posneli Beethovnove simfonije, Brucknerja, Mozarta, Brahmsa. Tako je dobil radijski arhiv repertoar, posnet v novi, digitalni tehniki. Šlo je za novo tehnologijo in s temi CD-ji smo v zgodnjih osemdesetih letih zasedli svet.

Z novo tehnologijo, ker se je prodaja obnovila?
Da, prodaja se je spet začela, trg je bil odprt, veliki orkestri pa niso imeli časa za snemanje, ker so imeli svoj repertoar in koncerte. Temu smo se zato posvetili mi. Od nas so odkupili ogromno posnetkov. Seveda to niso bili veliki finančni profiti, tudi zame ne; če bi bile pogodbe drugačne, bi imel veliko več materialnih koristi. Moralne koristi pa seveda ostajajo. Lani, ko sem dirigiral v Tokiu, me je v hotelu nekdo zaustavil in me prosil za avtogram. Ven je privlekel kakih 50 naših zgoščenk z različnimi programi. Po koncertu v San Franciscu smo se peljali v avtomobilu in poslušali radio ter ugotovili, da na ameriških radijskih postajah predvajajo glasbo z naših plošč.

Ste slovenski dirigent z največjo, najobsežnejšo mednarodno kariero. Dirigirali ste več kot 200 tujim orkestrom, med drugim Leningrajski filharmoniji, raznim zelo uglednim orkestrom.
Da, tudi nekaterim velikim orkestrom, takrat je bil pomemben berlinski Rias. Takrat sem prvič spoznal skladatelja Isanga Juna in solista Saška Gavrilova, ki je slovel predvsem po izvedbah modernejših del. Važen je njegov kurikulum, že kot zgodba je zanimiv. Bil je mlad violinist, prva violina Berlinske filharmonije. Pogovarjala sva se o naših nastopih v Ameriki in o tem, da mi je nekdo po koncertu povedal, kako je po vojni dirigiral Berlinski filharmoniji. Ponudil sem mu, da bi dirigiral tudi našemu orkestru, a je odvrnil, da ne dirigira več. Saško Gavrilov mi je dejal, da je bil to neki major, ki je po vojni spet organiziral Berlinsko filharmonijo in ji tudi prvi dirigiral. Zanimivo, koliko dogodkov v glasbi človek doživi, ko potuje po svetu in prihaja v stik s solisti.

Več desetletij ste bili redni profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kako ste pristopali k mladim študentom dirigiranja, h glasbenikom v orkestru? Takrat so se vas menda kar bali in vas hkrati imeli radi.
Vedno sem poskušal pomagati mladim ljudem. Seveda sem bil tudi strog profesor. Ampak formalno smo na akademiji dosegli, da je dobil orkester trojno vlogo: da so študentje študirali orkestralno igro, da so z orkestrom nastopali mladi solisti iz akademije in da so z njim nastopali tudi mladi dirigenti. Bojim se, da danes ni več tako. To je bil moj cilj in moral je biti tudi moj interes, kajti dirigiranje je zelo težko poučevati, če dirigent nima možnosti nastopanja z orkestrom. Glede na to, kakšni so bili takrat orkestri v Jugoslaviji, je bil ljubljanski izjemno dober. Mladi so z velikim veseljem igrali v orkestru. Zdi se mi, da je tako tudi danes. Predlani sem imel čast, da sem na proslavi Akademije za glasbo dirigiral Mahlerjevo Drugo simfonijo. Seveda so mi pomagali pripraviti orkester profesorji posameznih inštrumentov. Izvedba je zvenela čudovito; kritik je celo zapisal, da bi bil Mahler ponosen, če bi slišal to izvedbo. Imel sem veliko nadarjenih študentov in vsi moji diplomanti dirigirajo: v ljubljanski in mariborski operi pa v Beogradu, Novem Sadu in na Reki, nekateri so napravili tudi kar lepo mednarodno kariero. Pomagal sem jim pri navezovanju prvih kontaktov s tujimi orkestri. Kadar sam nisem mogel iti na kakšno gostovanje, sem svetoval, naj povabijo tega in tega dirigenta, češ, sicer še ni Karajan, ampak je zelo nadarjen. Tako so navezali prve stike z raznimi menedžerji, in nekateri so si ustvarili kar lepe kariere v tujini.

Znani ste po svojih neposrednih, spontanih interpretacijah, kdor pa vas bolje pozna, ve, da ste izjemno literarno razgledani, pogosto omenjate Kierkegaarda, Kanta, Dostojevskega. Ali ta intelektualna afiniteta vpliva na vaše interpretacije?

Filozofija, ki se nahaja v glasbi, v vsaki noti, se nahaja tudi v literaturi, ki je zame beseda življenja, saj mi sama glasba ne zadostuje.

Vsekakor. Lahko pa bi dejal tudi obratno. Ta filozofija, ki se nahaja v glasbi, v vsaki noti, se nahaja tudi v literaturi, ki je zame beseda življenja, saj mi sama glasba ne zadostuje. Metafizika glasbe je do danes še neraziskana in je ne moremo dognati. Saj zato je glasba tudi nenadomestljiva. Meni je bolj zanimivo prebrati knjigo kot gledati dramo ali film. Ko berem, sem tudi režiser, pisatelj, filozof in človek, ki živi v drugem času, v tistem, v katerem je knjiga napisana ... Ponovno berem Brate Karamazove. Ta roman je treba brati v vsakem razdobju življenja: ko si mlad, ko si starejši, ko si manj mlad in ko prihajaš v starejšo mladost. Kajti tam najdeš vse komponente zločina in se jih učiš reševati človeško. Človeka ne smeš obsojati, če ne zmoreš pogledati skozi njegovo prizmo. Kierkegaard mnogo razpravlja o ljubezni. O ljubezni pa še največ razpravljamo prav v glasbi. Brez ljubezni ne bi bilo glasbe, brez ljubezni ni življenja … No, seks je lahko tudi brez ljubezni; vendar je pravi seks vedno narejen z ljubeznijo. Velik vtis name je naredil Kierkegaardov Strah in trepet. To delo priporočam vsem našim politikom – naj si preberejo, kaj pomeni žrtvovanje, ne da samo govorijo o tem. Če bodo to prebrali, bodo videli, da življenje ni samo borba za oblast, strast po oblasti. Torej, besedna umetnost je pomembna tudi za glasbenega interpreta. Meni je Simoniti, moj mentor, ko sem bil mlad, dejal: Toni, prvo je beseda, in za nas slovenska beseda. Potem pridejo pa druge stvari. Ampak danes smo sredi globalizacije in globalizacija je tudi v tem, da Japonci občutijo moderno glasbo tako kot mi in jo tudi pišejo približno na isti način, ne občutijo pa na isti način naše, evropske tradicije. Naša dolžnost je, da to tradicijo pri izvedbah oplemenitimo in jo približamo današnjim ljudem.


Prišli smo do tradicije. Slovenski skladatelji. Katere osebne poetike slovenskih skladateljev so se vas najbolj dotaknile?

http://www.sigic.si/odzven/uploads/audio/Slavko_Osterc_Religioso.mp3
Slavko Osterc
: Religioso iz Suite za orkester
Anton Nanut in Simfoniki RTV Slovenija

Meni je težko to povedati, saj sem dirigent in bi rad še kdaj dirigiral kakšno slovensko skladbo. Danes imamo kar odlične skladatelje in celo odlične skladateljice. Na to smo lahko ponosni. Od starejših skladateljev sem zelo rad dirigiral Ramovša; spoštoval sem njegove ideje. Nekatera njegova dela se lahko merijo s katerokoli skladbo sodobne evropske literature. Naša dolžnost je, da povsod, kjer gostujemo, poskušamo predstavljati naše skladatelje. Kot dirigent sem si vedno prizadeval za to. Nekatera slovenska glasbena dela so resnično vrhunska. Poglejte, denimo, Osterčevo Suito za orkester, to je čudovita skladba. Ampak na njej piše Osterc! Če bi bilo to kakšno svetovno ime, bi ploskal cel svet. Ker pa Slavko Osterc zunaj ni znan, ga moramo priznati vsaj mi. Pred kratkim sem gostoval na Japonskem in sem hotel, da slišijo del njegove čudovite Suite, mali stavek Religioso. Prav sem naredil. Religioso so vključili tudi v snemanje (snemali smo CD za njihovo diskografsko hišo); dirigiral sem Beethovna, na koncu pa še Religioso. Zvonimir Ciglič je bil mogoče v zadnjih letih kot skladatelj nekoliko zapostavljen. Njegova Simfonija apassionata je odlično delo, Obrežje plesalk pa je po mojem mnenju eno najbolj prepričljivih slovenskih glasbenih del. Sicer pa mislim, da prihaja čas, ko bi bilo treba ponovno oživiti dela avtorjev, kot so Osterc, Ciglič, Ramovš, Šivic, Škerjanc. Škerjanc je imel izjemen čut za lepoto. Zdi se, da je v njegovih skladbah še najbolj čutiti slovenstvo. Slovenci smo vedno malo žalostni, ker nočemo biti veseli. Želeli bi biti z alpskimi zvoki zelo pogumni, vendar se to čuti le pri Avsenikovih polkah, v ostali glasbi pa ne. Čeprav danes ne govorimo več toliko kot včasih o smrti, temveč bolj o zapuščanju. In to po pravici, smrti namreč ni. Ko smo starejši, ne umremo, samo preidemo iz enega stanja v drugo.

Torej verjamete v neumrljivost duše?
Verjamem, na neki način. Ciglič je rekel, da verjame v nič, potem pa je postal protestant. Tega sicer nisem mogel razumeti. Vsekakor verjamem v to, da nismo tako pomembni, kot si zamišljamo, da smo. Je pa res, da vsaka naša celica živi večno. Ta večnost se nadaljuje v našem vesolju; na kakšen način, tega ne ve nihče. In tudi glasba je navzoča povsod, v celem vesolju. Vsaka melodija, vsaka glasbena linija je vesoljna. Zato se mora tudi to naše življenje nadaljevati. Vsem, ki prihajate počasi v naša leta, svetujem, da niste stari. Starosti se ne sme priznati, in tudi če te kaj fizično boli, mora biti tvoja duša vedno odprta, vesela in zadovoljna.

Še zadnje vprašanje: kakšni so vaši umetniški načrti, želje?
Moji umetniški načrti so zelo sproščeni. Če me bo kdo povabil, bom odšel dirigirat. Hvala bogu, zdaj že imam termine tudi za leto 2013. Seveda pa se bo treba potruditi in dočakati leto 2013.