18.04.2020

Odpelji me v Pariz!

Projekt Big Banda RTV Slovenija v sodelovanju z Jurasovo in pianistom Milanom Stanisavljevićem tako temelji na kontrastih. Ne le da dinamiko v večji meri določa preplet swinga z baladnimi napevi, temveč gre v prvi vrsti za izmenjevanje izčiščenih sekvenc manjšega števila glasbenikov z zgoščeno skupinsko igro.

Nina Novak

You & I and the Music

Jadranka Juras & Big Band RTV Slovenija feat. Milan Stanisavljević

You & I and the Music

ZKP RTV Slo
2020

V primeru (izključno digitalnega) albuma You & I and the Music gre za spoznanje, da je Tadej Tomšič svojo vlogo opravil več kot odlično, takt ali dva povsem zadostujeta. Kot dirigent in še toliko bolj aranžer celotnega repertoarja, s katerim posega po klasični jazzovski pesmarici, razširjeni z dvema skladbama vokalne gostje Jadranke Juras, je izrabil prav vse vrline jazzovskega orkestra, pri tem pa uspel ohraniti prednosti manjših zasedb. Projekt Big Banda RTV Slovenija v sodelovanju z Jurasovo in pianistom Milanom Stanisavljevićem tako temelji na kontrastih. Ne le da dinamiko v večji meri določa preplet swinga z baladnimi napevi, temveč gre v prvi vrsti za izmenjevanje izčiščenih sekvenc manjšega števila glasbenikov z zgoščeno skupinsko igro, s katero se ta izdaja tudi odpre (The Man I Love). Prve občasno sicer barva pihalno-trobilna sekcija, kot slišimo v You Must Believe in Spring, kjer se ta prikrade iz ozadja, sprva nekoliko plaho, da bi že trenutek kasneje postala nepogrešljiva zvočna obogatitev osnovne zasedbe, v katere središču je klavirska spremljava. V primerjavi s to pa Honeysuckle Rose poudari basovsko linijo, medtem ko pihalno-trobilna sekcija v drugi del vnese razgibanost, pospremljeno z dialogom posameznih skupin glasbil. A če so motivični poudarki pihal in trobil ter njihov preplet na različnih ravneh nekako pričakovani, Tomšič preseneti s širino vse prej kot okrnjenega prostora, namenjenega inštrumentalnim solistom. Tako predhodnik Paris Honey kot sodelovanje z Big Bandom RTV Slovenija kažeta, da ne gre več le za izvajalko ali izključno pevko, temveč interpretko čustev in pripovedovalko življenjskih zgodb. V Honeysuckle Rose je zaznati nasmešek, v The Man I Love morda ob hrepenenju kanec naveličanosti in v This Masquerade oklevanje. Vsak odpeti ton Jadranke Juras torej vsebuje mnogo več od golega zvoka: vero v to, kar poje, pomirjenost, spravo, veselje do petja. Interpretacije klasičnega jazzovskega repertoarja, ki ga je opremila tudi z več kot korektno izgovorjavo, so globoke.

Le redko imamo priložnost v okviru big banda in toliko manj v primeru repertoarja, obarvanega z vokalom, prisluhniti daljšim, odprtim solističnim vložkom, skozi katere se razprostre izraznost vsakega glasbenika v tej meri, da se ga da prepoznati le po zvočnosti. Izjema so seveda tiste izdaje, katerih osrednji gostje so prav inštrumentalisti solisti, kot je na tej na neki način Stanisavljević, ki je večji del predstavljenega repertoarja aranžiral za trio s pridruženim vokalom na albumu Paris Honey, s katerim se je Jurasova po dolgem čakanju pred štirimi leti predstavila kot jazzovska pevka. Skladno z vsem naštetim se pianist v vlogi solista pojavi večkrat, pri čemer zastopa intimnejšo plat projekta. Zato niso redki deli brez spremljave ritmične sekcije (The Man I Love), medtem ko je ob nastopu pihalno-trobilne del prej omenjene (Paris) in zato ni potisnjen v ospredje. Poleg njega skladbe solistično opremi še pozavnist Matjaž Mikuletič (The Night We Called It a Day, Honeysuckle Rose). Prav tako v tej vlogi blestita trobentač Tomaž Gajšt (You Must Believe in Spring) in saksofonist Adam Klemm (This Masquerade). Prispevek dveh drugih saksofonistov, Primoža Fleischmana (Ko bi le vedel), ki smo ga bolj vajeni na sopranskem saksofonu, in Lenarta Krečiča (The Way You Look Tonight) ter v isti skladbi kitarista Primoža Grašiča je za kanec drugačne narave. Njihov prispevek je v primerjavi s prej naštetimi manj ekspresiven ter prodoren, lahko bi dejali tudi krajši, čeprav tako Grašič kot Krečič ohranjata svojstvene improvizacijske pristope, ki pa v tem primeru žal niso dovolj poudarjeni, kar bi lahko bila posledica obdelave zvoka. Edina skladba, ki glede na svojo naravo upravičeno ostaja brez inštrumentalnega sola, je Še vedno verjamem.

A prav ta vokalni gostji omogoči zapolnitev širšega prostora. A Jadranka Juras ne prevlada nad inštrumentalisti, temveč jih prej dopolnjuje kot enakovredna članica. Da obe slovenski skladbi izdajo razdelita na pol, je smiselno, čeprav bi vsebinsko prva lahko bila tudi zaključna pesem. The Way You Look Tonight, kateri v resnici pripade ta vloga, bombastično odpremi zadnje tone albuma You & I and the Music, kar bi v primeru koncerta občinstvo vsekakor obdalo z veliko mero navdiha in spodbude, a pozitivne občutke v enaki meri pušča Še vedno verjamem. Drugače je s skladbo Ko bi le vedel (Cazzafura), ki se ne sklada povsem s preostalim repertoarjem ne po melodičnem poteku ne po vsebinski naravnanosti. Gre za najlahkotnejšo pesem, ki je povrhu še jezikovno razdrobljena, saj besedilo ohranja standardni slovenski jezik, ki pa je mestoma slengovsko popačen: »Povej, kaj je tisto, no, dej, če mislva isto, in nej se ti nikamor ne mudi, ker sem čakala in še čakala bi.« Pozornost poslušalca na tem mestu nekoliko upade, kar sicer ne zmanjšuje vrednosti ne tega projekta ne veščin pevke, ki je nase prvič opozorila kot članica skupine Planet Groove in kasneje sodelovala na vseh pomembnejših festivalih zabavne glasbe, sicer pa je končala študij jazz petja v Gradcu. Zanimivo je, da se je pred leti preusmerila v operno glasbo in sočasno z žanrskimi transformacijami doživela preobrazbo izraznosti. Tako predhodnik Paris Honey kot sodelovanje z Big Bandom RTV Slovenija kažeta, da ne gre več le za izvajalko ali izključno pevko, temveč interpretko čustev in pripovedovalko življenjskih zgodb. V Honeysuckle Rose je zaznati nasmešek, v The Man I Love morda ob hrepenenju kanec naveličanosti in v This Masquerade oklevanje. Vsak odpeti ton Jadranke Juras torej vsebuje mnogo več od golega zvoka: vero v to, kar poje, pomirjenost, spravo, veselje do petja. Interpretacije klasičnega jazzovskega repertoarja, ki ga je opremila tudi z več kot korektno izgovorjavo, so globoke. Čutiti je, da je (morda prav zaradi delovanja znotraj polja operne glasbe) nad svojim glasom prevzela popolno kontrolo, kar ji omogoča veliko mero sproščenosti, kar se morda sliši nasprotujoče. Vsekakor se v skladbah, ki jih izvaja, dobro počuti, v njih biva. Predstavljajo njeno zatočišče, dom, in prav ta sprememba je morda botrovala temu, da je hladne barve njenega vokala nadomestila čustvena toplina, ki v enaki meri nudi zavetje poslušalcu. Zaradi tega velja ohraniti upanje, da bo Jurasova jadra jazzovske glasbe odslej vendarle razpela nekoliko pogosteje.