16.08.2019

Nova obzorja Bernarda Kogovška

Bernard Kogovšek je na svojem drugem samostojnem albumi vsem svojim prevoženim potem, s kilometrino izkušenega kitarskega jezdeca, ustvaril fin soundtrack.

Katarina Juvančič

Megleno obzorje/Horizon In The Mist

Bernard Kogovšek

Megleno obzorje/Horizon In The Mist

Maraton Records
2019

Pot iz Ljubljane do Vrhnike, od koder prihaja naš protagonist, je pot čez Barje – eno redkih ravnic, kjer se ob vožnji sončnemu zahodi naproti počutiš kot v kakšnem ameriškem road trip filmu. Sploh ob pravi muziki. Takšni, ki te posrka v na videz neskončno hrepenenjsko melanholijo ravnine. Bernard Kogovšek je vsem svojim prevoženim potem, s kilometrino izkušenega kitarskega jezdeca, ustvaril fin soundtrackČe je na prvencu Tolmun izpred osmih let zasledoval sozvočnost električne kitare in fagota, je Megleno obzorje spust v samotno milovanje in hkrati raziskovanje imaginativnega polja, na katerem se znajde sam – z električno kitaro kot glasbeno osnovo. Tej tokrat dodaja elektronske zvoke, zanke in ostale nasnetke, s katerimi razširja zvočno sliko in poglablja atmosferičnost.

Čeprav je Bernard Kogovšek svojo glasbeno pot začel kot klarinetist v vrhniškem pihalnem orkestru, ga verjetno precej bolje poznate kot kitarista in soustanovitelja slovite zasedbe Hic Et Nunc, ki je v devetdesetih letih takratno domačo rock štimungo premetala v nekaj, kar je bilo veliko bolj svetovljansko, odprto, raziskujoče, navdihujoče in rokenrolovsko od večine tistih, ki so se (za razliko od omenjenega sestava) obdržali do danes in že desetletja plužijo po blatu svoje stare slave. Kogovšek se je kasneje pridružil bendoma Chris Eckman & The Last Side Of The Mountain Band ter The Frictions (kjer sodeluje tudi basist Hic Et Nuncov, Tomi Popit), s katerimi so nedavno izdali drugi album.

Megleno obzorje/Horizon In The Mist je Kogovškov drugi samostojni izdelek, ki je v začetku leta izšel pri založbi Maraton (Društvo Hic Et Nunc). Če je na prvencu Tolmun izpred osmih let zasledoval sozvočnost električne kitare in fagota, je Megleno obzorje spust v samotno milovanje in hkrati raziskovanje imaginativnega polja, na katerem se znajde sam – z električno kitaro kot glasbeno osnovo. Tej tokrat dodaja elektronske zvoke, zanke in ostale nasnetke, s katerimi razširja zvočno sliko in poglablja atmosferičnost.

Inštrumentali povečini temeljijo na motivih, ki s ponavadi počasn(ejš)o gradacijo rifov, dodajanjem nasnetih sintetičnih zvokov in občasnimi dronovskimi nastavki gradijo dramaturgijo, v kateri se ob koncu radi raztapljajo v tonalnost, ki jo kitarist nastavi že na začetku. Komade, ki so večinoma kontemplativne narave (denimo začetna Selitev ptic, Megleno obzorje idr.) in se zdi, kot bi izhajali iz haikujev, ki z raziskovanjem zvočnih možnosti dobivajo vse več barv, oblik, zvenov in verzov, občasno prekinjajo trše, temačnejše in drznejše kitarske linije, ki ustvarjajo težje ozračje, kar je še posebno izpostavljeno v komadu Poti in v zaključnem Vztrajanju. V skladbi Prepozno, kjer se oglašajo orientalsko plenkajoče fraze, pa se Kogovšek morda še najbolj približa fantazmagoričnemu trenutju, ki bi ga lahko pripisali celo triu Širom.

Megleno obzorje je bilo menda posneto v domačem čebelnjaku. Čebelnjaki niso le prostori nenehnega delovnega brenčanja, ampak tudi mesta srečevanja in vračanja. Kogovšek na svojem novem albumu na metaforičen, a hkrati otipljivo zvočen, raznolik in prepričljiv način raziskuje, motri in plasti tudi tovrstno motiviko.