17.09.2016

Nikdar mi ni bilo težko začeti iz ničle

Miho Kralja smo pred kratkim dobesedno potegnili s terase nazaj na koncertni oder, in pionir elektronske glasbe v regiji je izziv sprejel.

Gregor Bauman

Miha Kralj
Foto: arhiv Mihe Kralja

Vedno sem si v svojem cehu želel uporabiti kakšen že docela znucan popkulturni kliše, a v povsem antiklišejskem smislu. In končno lahko v miru in nemiru zapišem: »The King is back.« Kralj se je vrnil. Miho Kralja smo pred kratkim dobesedno potegnili s terase nazaj na koncertni oder, in pionir elektronske glasbe v regiji je izziv sprejel. Tudi datum je bil načrtno najprej narekovan in nato izbran: po eni strani zato, da po izbiri ne bi bilo več poti nazaj, po drugi strani pa se ujema z jesenskim sončevim obratom ali solsticijem oziroma ekvinokcijem. Ta nebesni pojav je sicer rezerviran za 21. september in le redko pade na dan kasneje, in ta redkost se letos odlično ujema s posebnostjo Mihe Kralja in povzema njegov čudaški karakter, kot bi sam verjetno pripomnil. Osebno bi tej opredelitvi dodal: čudovit karakter v vseh ozirih. In ne nazadnje, ekvinokcij poudarja referenco na umetnika, ki je konec sedemdesetih let Miho od daleč prepričal, da je proste in neurejene elektronske motive sestavil v album vseh presežnikov, Andromedo. Vendar to ni njegov edini greh. Med snemanjem dokumentarnega filma o njem s predvidenim naslovom Električne sanje pod režijsko taktirko Dušana Moravca so se mimoidoči večkrat pozanimali, o kom teče beseda, in ko smo povedali, za koga gre, so le skomignili z rameni. Dokler nismo omenili skladbe Sava šumi – to so poznali prav vsi. No, na Bledu je bila slika vendarle drugačna, kajti tam je Miha Kralj to, kar so The Beatles v Liverpoolu. Pretiravam? Niti ne.

Miha, če se najprej poigrava s številkami: po vrsti resda drugi, a v marsičem prvi pravi solistični koncert po petintridesetih letih. Kako se spopadaš z vsemi, niti ne tako majhnimi pričakovanji in drugačnim ritmom, kot si ga bil vajen v vmesnem času?

Z napovedjo oziroma datumsko določitvijo koncerta se mi je življenje v trenutku obrnilo na glavo. V stalnem stresu sem, vendar pristopam k njemu s pozitivno energijo. Delam vse, od A do Ž, bi lahko rekli. Ničesar ne prepuščam naključju, saj težim k popolnosti v vseh ozirih. Koncert – pri vseh mojih letih, ki jih ni malo – pomeni konec ene epohe ter začetek nove. Tudi zato v končni arzenal instrumentarija vključujem nekatere nove aparature, s katerimi do sedaj še nisem nastopal v živo, vsaj na tako velikem odru ne. To pomeni, da bom predstavil nekaj novih del, kajti ne želim živeti v preteklosti, ne glede na to, kako uspešna ali neuspešna je bila. V pogrevanju preteklosti ne vidim nobenega smisla, nobenega resnega napredka. Poleg stresa je prisotna tudi odgovornost, saj na koncertu pričakujem določeno število ljudi, ki že od Emonske kleti dalje spremljajo moje delo in so bili v njej – poleg zimzelenega repertoarja – »prisiljeni« poslušati tudi moje elektronske eksperimente, ki so se sestavljali v Andromedo. V zahvalo njim obljubljam tudi nekaj železnega repertoarja.

Kako pa se spopadaš s povečanim medijskim vrvežem okrog sebe? Leta in leta nič, sedaj pa skoraj na vsakem koraku. No, vsaj v medijih, ki pretežno niso prevlečeni z rumeno. Celo dokumentarni film je v drugi fazi izdelave.

Da se snema film o meni in mojem delu, to je čista znanstvena fantastika. Če bi mi kdo pred leti, tik preden sem nastopil kot gost pred premiero filma Tehnika ljudstvu (marca 2015), dejal kaj takšnega, bi najprej pomislil, da se mu je zmešalo. Resda so bili s tvoje strani jasni namigi v to smer, vendar vsi vemo, kje živimo in kakšni časi so. Iskreno priznam, da sem sprva celo malce podvomil v realizacijo filma, a je bil kmalu vsakršen strah odveč. Okoli mene je zbrana ekipa, kot je še nikdar nisem imel in bi jo privoščil vsakemu glasbeniku, ki si želi speljati kakršenkoli projekt. Vsa ekipa mi je v veliko oporo tudi pri osnutkih in realizaciji koncerta Andromeda 2.16. Kot sem povedal, se vse dogaja z neverjetno hitrostjo in kar bojim se, da se ne bi prehitel. Toliko intervjujev kot v zadnjih tednih res ne vem, če sem dal v vsem življenju skupaj.

Še vedno bolje sedaj kot po smrti, če sem malce ciničen.

Velika sreča je, da sem še živ, da se dobro počutim in nimam prehude demence. Se zgodi, da se včasih vprašam, ali sem res vse to naredil. Spomin mi v glavnem dobro služi, zato je zabavno okoli sebe imeti ljudi, s katerimi se spominjam in čudim, kaj vse nam je uspelo za »železno zaveso«. No, bili smo malce zadeti od vina in malce od glasbe, kar je zagotovo pomagalo.

Vemo, kakšna je tvoja umetniška dediščina, a hkrati (nekateri) tudi vemo, kako neprijazna je bila podalpska glasbena (pop)kultura do tvojega pionirskega vložka, ki si ga (za)pustil doma in širše v regiji. Ali te je tovrsten odnos kaj ujezil?

Nikoli se nisem obremenjeval s tem, ker nisem takšen karakter. Vsakomur privoščim uspeh, tudi tistim, ki so samo pregnetli vzorce, ki so jih ustvarili drugi. Ni na meni, da sodim. Vedno sem živel drugo in drugačno življenje in nikdar mi ni bilo težko začeti iz ničle. Znova in znova! Skozi življenje sem se prebijal kot vsak normalen človek, hodil v službo ter igral po kavarnah, plesih in veselicah, da sem lahko odplačeval kredite za nove inštrumente. Nekateri so se celo odpisali, saj so upniki med čakanjem umrli. Lahko bi odšel v tujino in tam od glasbe lagodno živel, a sem želel ostati doma in tu uspeti. Kakor v tem trenutku kaže, mi je danes, pri skoraj sedemdesetih, končno tudi uspelo.

Ali mi opišeš še obraten proces? Se pravi, nekoč si že bil uspešen, končal si pa na terasi, medtem ko se danes s terase vračaš nazaj na koncertne odre.

Hm, tega niti ne znam pravilno ovrednotiti. Večkrat sem že poudaril, da živim v domišljijskem svetu, in očitno, četudi sem za nekatere še vedno čudak, ta svet sedaj postaja realnost, sanje se mi uresničujejo. Realnost seveda zahteva realen, resen pristop, kjer je malo prostora za šlepanje. Projekt je treba postaviti in ga speljati ter se šele nato podati naprej. Stvari ne smem prehitevati, moram biti strpen in hoditi od etape do etape.

Kako pa bo po intenzivnih pripravah v celostnem smislu delovala Andromeda 2.16?

Na kratko: enako in drugače kot nekoč. Z albuma Andromeda bom izvedel tri skladbe in hkrati predstavil še inserte scenske glasbe ter nekaj projektov, ki so nastali v zadnjem času. Odigrano bo in hkrati ne bo, kot nekoč. Tedaj je namreč šlo za nasnemavanja, sedaj pa je tehnika že toliko napredovala, da na način one-man benda lahko vse izvedem v živo. Po svoje imam veliko srečo, da sem prvi one-man-bend, ki si lahko privošči svoj koncert pri nas. Prav zato bom moral biti še toliko bolj pozoren, saj bo okoli mene veliko starih in novih aparatur, ki morajo biti aktivne. Izogibam – pravzaprav otepam – se defenzivnega pristopa, pri katerem le stopiš za postavljeni instrumentarij in pritisneš na tipko »play«. V mojem primeru moraš biti stalno pozoren, kaj se dogaja, da se zvoki in sinhronizacije ujemajo.

Glede na kompleksnost in intenzivnost celotnega projekta, ali je prisotne kaj treme?

Kadar se človek loti velikih projektov, je trema vedno prisotna. In prav je, da je prisotna, sicer bi se že ustrašil, da je nekaj narobe. Nekoč so sicer dejali, da je trema znak neznanja, v mojem primeru pa upam, da ni tako. Vem namreč, da če se bom dobro pripravil, bo tudi trema manjša.

Se pravi, da se ne glede na polstoletno kariero, ki jo imaš za seboj, in ne glede na vse izkušnje treme ne moreš znebiti, ne z avtogenim treningom ne s karatejem?

Ne. Pred takšnim projektom namreč še nikoli nisem stal. Ko so me pred dvema letoma poklicali iz Maribora, da bi z Andromedo nastopil na Mednarodnem festivalu računalniške umetnosti, sem imel na voljo precej manj časa in sem se v tako kratkem časovnem okviru v temu primernem miru pripravil. Sedaj je na voljo veliko več časa, večja scena, več podrobnosti, ki jih moram uskladiti, saj sem osrednja figura projekta. Tam sem imel na voljo ekipo, ki je poskrbela zame, sedaj je vse na meni, da izbrano ekipo vodim. Poleg tega gojim veliko spoštovanje, kje in pred kom vse bom nastopil, ker vem, koga vse na koncertu lahko pričakujem.

Andromeda ne grozi več, da bo večna, temveč je že nadčasna! Prav neverjetno, da v podtalju Emonske kleti, med vsem plesnim džumbusom, lahko nastane kaj takšnega.

Na Andromedi sem delal že mnogo prej, preden sem zavil v Emonsko klet. Delal, a ne dokončal. Ti zvoki so k meni prihajali dolgo časa, vendar nisem imel časa, da bi jih uredil, čeravno sem občasno delal na tem. Potreboval sem tudi dodatne aparature, in šele ko sem jih imel, prave in dovolj, se je stvar lahko premaknila naprej. Pomemben trenutek je tudi bil, ko me je novinarka Neva Železnik med turnejo s skupino Prah po Nemčiji seznanila za Jeanom Michelom Jarrom. Takoj sem uvidel, da razmišljava zelo podobno, da se ukvarjam s podobnim projektom, kot jih razvija on. Vprašal sem se, zakaj ne bi še sam naredil nekaj takšnega, pravzaprav le dokončal nekaj, kar sem v bistvu že začel. Album sem realiziral v slabih devetih mesecih in nikdar nisem pričakoval, da bo stvar tako uspešna, kot se je pozneje izkazalo.

Kaj je bilo tisto, kar te je prepričalo, da si tik pred tem iz varnega zavetja skupine prebegnil v one-man-band?

Biti član skupine še ne pomeni varnega zavetja, zlasti če v vse inštrumente investiraš povsem sam. V Prahu sem poleg tega igral še neke vrste ekonomista, kar po izobrazbi tudi sem, a sem hitro uvidel, da se bom, če ne bom razmišljal izključno s svojo glavo in investiral v razvoj, vrtel v začaranem in brezplodnem krogu. Že pri Dekameronih – mimogrede, drugo leto bo minilo natanko petdeset let (1967), odkar sem na nasipu v Zagrebu napisal Sava šumi, z besedilom vred, ki pa ga je pozneje malce popravil Srečko Čoš – sem se tega naučil in začel pogledovati po barih in kavarnah, saj sem potreboval sredstva, da sem šel z razvojem naprej. V določenem trenutku sem v Prahu opazil, da stvari precej uhajajo iz rok, zato sem bend razpustil. Usodna je bila večerja v Emonski kleti, ko sem za dve noči vskočil namesto Bertija Rodoška, ki je bil z električnimi orglami prvi pravi one-man-band pri nas. Takoj sem prejel ponudbo, da bi se naše sodelovanje podaljšalo, a sem jo v isti sapi zavrnil. Niso se pustili prepričati, zato sem, da bi se jih rešil, postavil ogromno ceno, a so jo sprejeli. Tako sem ostal brez argumentov proti in Emonska klet je postala moj drugi večerni dom.

Kaj se je v določenem trenutku premaknilo v tebi, da si postal tako prevzet od vesolja?

Že odkar pomnim, sem velik sanjač. Posebnež. Zanima me znanstvena fantastika, ZF filmi, knjige in vse na »fantastično« temo. Tudi besedila sem pisal iz te smeri v to smer. Privlači me pot v neznano, v raziskovanje tistega, česar še ne poznamo, kar ni vidno s prostimi očmi. Tako je prišlo tudi do naslova Andromeda: iz vesolja in grške mitologije.

Kako si potem doživljal vse tisto, kar si skladal?

Z letenjem. Letel sem med planeti, od planeta do planeta, se ponekod izgubil, a na koncu vedno srečno prišel nazaj.

Kje si med letenjem/lebdenjem poiskal presečišče med eksperimentom in sanjami?

Vedno sem iskal nove poti in nekatere so se uspešno prekrižale. V določenem trenutku sem spoznal, da sem se v pop glasbi že precej izpel, in sem sprejel izziv, kajti slišal sem, kaj vse ponujajo novi inštrumenti. Kombinirati sem začel zvoke in frekvence orgel Hammond, melotrona, mooga, polymooga, jupitra … in se podajal na pot iskanja novih zvočnih in pozneje tudi vizualnih dimenzij. Na tej poti sem našel mnogo novih stvari, a priznam, da sem se nemalokrat tudi izgubil.

Skratka, Andromeda je domišljijsko delo?

V pripravi povsem, v izvedbi ne več. Domišljija se je tu umaknila dorečenim partituram in aranžmajem. Vse sem imel notirano, preden sem prišel v studio in se za teden dni zaprl vanj. Natančno sem vedel, kaj bom zaigral in preko katerega kanala se bo snemalo. Tu prostora za eksperimente ni bilo več. Morda se je prikradel kakšen šum, kakšna frekvenca, vse ostalo je šlo po notah.

Ali si se kdaj pozanimal, kaj je zmotilo odgovorne na ZKP Ljubljana, da so se obrnili stran, ko si prinesel demo posnetke?

Po vseh teh letim mislim, da sem prišel do bistva, kaj jih je takrat zmotilo: enostavno to, da sem hodil s časom oziroma, z njihovega nazadnjaškega gledišča, pred časom. Mnogim izmed njih sem pomagal, vedel sem nekaj več in tako postal moteč faktor. Če bi prekmalu prišel ven s takšno glasbo in tovrstnim razmišljanjem, bi oni ostali preveč zadaj, tega pa niso mogli in smeli dopustiti. Zato so me zapustili, da se sprehajam v svoji senci. Srečo sem imel, da so pri nas obstajali tudi ljudje s posluhom, v prvi vrsti Vilko Avsenik, ki me je preusmeril k Borisu Kovačiču, ki je moje posnetke poslal Stanku Terziću v Beograd. In na RTB-ju so bili takoj vzhičeni nad slišanim. V treh dneh sem dobil naročilnico in Andromeda je vzletela. To, da sem pristal na RTB-ju, se je na koncu izkazalo še celo za odlično potezo, saj sem takoj zajel širši prostor, prodrl v evropski prostor in Sovjetsko zvezo. Ko so za avtorske pravice na moj račun od nikoder začele prihajati švedske krone in razne tuje valute, sem spoznal, da se je Andromeda veliko predvajala na njihovih radijskih postajah.

Ne samo v Evropi, tudi v Los Angelesu.

Ta zgodba je še danes povsem neverjetna, ker je ne morem do konca raziskati, saj sem izgubil vse podatke v zvezi s tem. Večkrat se mi zgodi, da se v tej zgodbi pojavi Giorgio Moroder. Morda je bil on tisti gospod, ki je sredi osemdesetih, medtem ko sem igral na terasi na Bledu, pristopil k meni in me vprašal, če imam kaj svoje glasbe, da bi jo kupil za potrebe radia z elektronsko glasbo v Los Angelesu. Kupil je vse tri moje albume in kasneje sem večkrat zasledil svoje ime poleg imen Tangerine Dream, Kraftwerk in Isaa Tomite na playlisti programa. Še danes to zveni kot pravljica.

Kaj sledi po koncertu? Vrnitev nazaj na teraso ali nadaljnje osvajanje koncertnih odrov?

Kaj naj rečem? Končno sem spodrsnil v pravo smer. Že pišem in ustvarjam novo glasbo, v novih, drugačnih dimenzijah zvoka, da bi se približal tudi mlajšemu občinstvu. Odpirajo se številne nove poti. Klice dobivam od vsepovsod, zato se mi zdi škoda, da bi se do konca uničil na terasah, četudi plesno glasbo rad igram in jo spoštujem. Vendar to ni kreativa, ki jo želim. Rad bi še kaj zapustil, ne samo Andromede.