21.01.2020

Ne smemo se odreči koreninam

Pevska skupina Cintare v nespremenjeni postavi in pod umetniškim vodstvom Mire Nastran neprekinjeno deluje že od leta 2003. Članice so posnele tri albume, s katerimi v enaki meri kot z živimi nastopi spodbujajo umetniško ustvarjalnost in ohranjajo ljudsko izročilo ter obenem posredujejo kulturne vrednote.

Nina Novak

Pevska skupina Cintare
Foto: © arhiv skupine Cintare

Pevska skupina Cintare v nespremenjeni postavi in pod umetniškim vodstvom Mire Nastran neprekinjeno deluje že od leta 2003. Članice so posnele tri albume, s katerimi v enaki meri kot z živimi nastopi spodbujajo umetniško ustvarjalnost in ohranjajo ljudsko izročilo ter obenem posredujejo kulturne vrednote, kar so navsezadnje prepoznali tudi člani strokovnih komisij na različnih tekmovanjih, kjer redno dosegajo najvišja mesta. Njihova posebnost ni le v tem, da izvajajo ljudske pesmi vseh slovenskih regij, temveč ubranih glasov zdravijo bolne, prenašajo glasbeno dediščino in o njej ozaveščajo najmlajše ter s svojim delovanjem preprosto puščajo močno sled. Težko je v celoti ohranjati izročilo naših dedov, babic ali celo prapradedov. Danes pojemo oziroma skušamo peti, kot so peli nekoč, vendar nas življenje zaznamuje drugače in tudi naše izkušnje niso enake, kar se seveda odraža na interpretacijah. Zato bi rekla, da pojemo v ljudski maniri, a je naše čustvovanje ob samih vsebinah pesmi drugačno, saj vanje vnašamo del svojega življenja.

Njihovo spoštovanje do vsega ljudskega v prepletu s pristnim srčnim veseljem do samega petja poslušalstvu predaja vrednote, za katere najpogosteje niti ne vemo, da smo jih pozabili ali dali nekoliko na stran. Kajti kdor poje, bo vedno našel pot iz mraka, saj že samo izražanje občutij z lastnim glasom neti iskro življenja, spečo globoko v nas. Zato pevke ljudske pesmi ne le interpretirajo, temveč vanje vnašajo smisel in vsebino z občutkom do vsega, kar je bilo, ter tega, kar je.

Vse članice Pevske skupine Cintare imate folklorno ozadje in sodite med pevce oziroma pevke ljudskih pesmi. A tega nikakor ne gre enačiti z ljudskimi pevci.

Mira Nastran: Zdi se, da se je petje po osamosvojitvi Slovenije precej razmahnilo. Ogromno je skupin, ki so bodisi obnovile bodisi okrepile svoje delovanje, vendar prav veliko tovrstnih sestavov, kakršen je naš, tudi ni. Članice Cintar prihajamo z različnih koncev Slovenije, združila pa nas je folklora. Petje nam je, potem ko smo prenehale plesati, močno primanjkovalo, zato smo se začele ponovno redno srečevati. Prav zaradi tega, ker nismo vse iz istega kraja, smo izkoristile privilegij, da pojemo pesmi celotnega območja Slovenije. Zato imamo širino in v tem smo dokaj edinstvene. Ljudski pevci za razliko od nas pojejo izključno pesmi svojega področja.

Repertoar črpate v arhivu ZRC SAZU-ja, tako zvočnega kot notnega, in v interpretacijah zvesto sledite temu, kar je zapisano. A vendar, v kolikšni meri je to dejansko mogoče z ozirom na to, da si ljudje dandanes več ne krajšajo dolgih zimskih večerov s prepevanjem in da modernemu načinu življenja, ki nas od ljudske pesmi v marsikaterem pogledu oddaljuje, pravzaprav ne moremo ubežati, četudi bi si to želeli?

Judita Strmčnik: Težko je v celoti ohranjati izročilo naših dedov, babic ali celo prapradedov. Danes pojemo oziroma skušamo peti, kot so peli nekoč, vendar nas življenje zaznamuje drugače in tudi naše izkušnje niso enake, kar se seveda odraža na interpretacijah. Zato bi rekla, da pojemo v ljudski maniri, a je naše čustvovanje ob samih vsebinah pesmi drugačno, saj vanje vnašamo del svojega življenja.

Mira Nastran: Razlika je predvsem v hitrosti. Ljudski pevci so izjemno počasni, in takšnega tempa ljudje danes ne bom rekla, da nismo sposobni, vendar ima življenje svoj ritem ... Spontano se pohitrimo.

Judita Strmčnik: K temu prispeva tudi dejstvo, da na zapisih s terena, na katere se naslanjamo, v večini primerov pojejo starejše osebe, in znano je, da starejši pojejo počasneje od mladih. V isti družini vnuk praviloma poje hitreje od babice, a ker so posnetki takšni, sklepamo, da so morali peti zares izjemno počasi. Vendar ni povsem tako. Če bi beležili petje mladenk, bi te prav gotovo marsikaj zapele drugače. Zato se me trudimo peti v skladu s tem, kar poznamo, brez pretiranega hitenja, pa vendar času primerno.

Osnovna značilnost ljudskega petja je, da obseg posamezne pesmi definira višina začetnega glasu.

Mira Nastran: Ljudsko pesem vedno začne en sam pevec, pevec, ki je gotov v svojo interpretacijo, saj se večina slovenskih ljudskih pesmi ne poje s spremljavo. Če torej želimo dobiti intonacijo, ker so pomagala vsaj na seminarjih in tekmovanjih prepovedana, mora nekdo začeti, s čimer nakaže osnovni glas in ritem, nakar se pridružijo še ostali. Ima pa večina slovenskih pesmi melodijo v drugem glasu, čeprav ne nujno, saj lahko izhajamo tudi iz prvega. A v večini primerov melodijo vendar definira višina drugega glasu.

V vseh zapisih o Cintarah je izpostavljeno, da pojete na star način, brez dirigiranja in brez intonacije torej. Si vsaj občasno kljub temu dovolite kakšen odmik?

Mira Nastran: Razlika med nami in pevskimi zbori je prav v tem, da imajo zbori vse zgoraj našteto, medtem ko me pojemo brez tovrstnih pomagal. Poleg tega zbori izvajajo priredbe. V Cintarah strogo sledimo zapisom, si pa občasno dovolimo dodati kakšen glas. Če sta, denimo, dva glasova, jima znamo kot spremljavo priključiti še tretjega.

Poleg izvajanja ljudskih pesmi vseh regij Slovenije pa Cintare ljudsko izročilo ohranjate tudi s pomočjo narodnih noš.

Metka Dolinšek: Ko smo svoje petje že dodobra utrdile, smo ugotovile, da pogosto ne vemo, kaj bi oblekle za nastop, zato je začela zoreti misel o narodnih nošah, ki smo jo nazadnje uresničile, čeprav pogosto nastopamo tudi v nadomestku v obliki gorenjskih rut. Naše folklorne korenine so nam bile pri tem v veliko pomoč. Odločitev je terjala nemalo poguma, kajti v tistem času se nobena pevska skupina ni predstavljala z nošami. Bile smo prve in smo zato požele tudi kakšno kritiko, ki pa smo jo premagale, za kar nam ni žal. Zamisel je zorela vse leto, saj se je bilo potrebno dogovoriti, kako široko bomo šle, a ker nas je dvanajst, smo se odločile, da zaobjamemo dvanajst najbolj izstopajočih pokrajin. Pri tem se je več članic zelo izkazalo in so obleko sešile kar same. Želim povedati, da smo v to vložile veliko prostega časa in energije ter nazadnje v nošah nastopile na peti obletnici delovanja. Vsaka je posebna na svoj način, a najbolj izstopajo tiste, ki izvirajo z obrobja naše dežele in posledično v sebi nosijo primesi vplivov drugih narodov.

S številom projektov se zlahka kosate z marsikatero zasedbo ali jo celo prekašate. Eden izmed njih je Zapojte z nami, s katerim vnašate veselje v dan starejših in obolelih. Pesem gotovo potolaži srce, kakor tavžentroža, od koder izvira vaše ime, in (za)celi dušo ter telo.

Vali Glavič Tretnjak: S pediatrično kliniko smo povezane že od samih začetkov. Tam navsezadnje tudi vadimo. Imamo tesno vez z zdravniki, še močnejšo s pacienti, toliko bolj s tistimi, ki so kronično ali dolgotrajno bolni, saj nas že poznajo. Prav v njihovem primeru so pozitivni učinki petja najbolj vidni. V svetu so znane raziskave Singing Hospitals in tudi me smo na neki način pojoča bolnica. V stari stavbi je bilo mogoče slišati vibracije po celi zgradbi, zdaj, na novi pediatriji, ki je sicer lepa, teh povezav ni, a veselje, tako naše kot bolnikov, seveda ostaja.

O pozitivnih učinkih petja se dandanes zelo veliko govori, vendar ljudje na splošno redko pojejo. Kje tiči razlog, da si ne vzamemo časa za najosnovnejšo obliko izražanja?

Sonja Modic Sočan: Veliko je odvisno od same družine. Me večinoma prihajamo iz takšnih, kjer se je pelo od malega, in človek se seveda s tem nekako okuži. Ko hodimo po vrtcih in šolah, otroci zelo radi pojejo …

Metka Dolinšek: … a se ljubezen do petja v času mladostništva nekako kar izgubi. Kjer obstajajo družinske korenine, se sčasoma ponovno najde stik s petjem, a če kot otrok tega nisi deležen, se izgubi. Verjetno se prav v tem skriva razlog, da je petje danes tako redko. Družine so manj povezane, otroci samostojni in sam čas je drugačen. Povsod ne, vendar v splošnem velja, da se vsak peha za lastnim preživetjem, medtem ko je vse ostalo drugotnega pomena.

Sonja Modic Sočan: Rekla bi, da smo prav zato me na nek način ljudske pevke. Pojemo predvsem za lastno zabavo. Pesmi poznamo, družimo se in ohranjamo petje, kakršno je bilo nekoč. To je tudi osnovni motiv, ki nas je združil.

Vendar je dandanes prav tega spontanega izražanja s pomočjo petja izredno malo.

Judita Strmčnik: Prepričana sem, da prav vsi v sebi nosimo praspomin ljudskega in je zato veliko odvisno od okolja, v katerem si rasel ter živel. Ali se je ta praspomin razvijal in si ga imel možnost gojiti, zaradi česar se vse naloženo v možgane nekega dne odpre ter začneš prepevati, ker te to preprosto osrečuje, ali pa se vse skupaj izgubi.

Morda je odvisno tudi od okolja v širšem pomenu. Pravijo, da pokrajina oblikuje karakter. Bi rekle, da tudi pesmi?

Mira Nastran: Seveda, več ko je hribov, bolj razgibane so melodije. Po drugi strani pa sta za odprte pokrajine, kakršna je ravninsko Prekmurje, značilni počasnost in spevnost.