21.01.2021

Na valovih sladke melanholije

Lutnjist Bor Zuljan je svetu glasbe podaril album s fantazijami velikega skladatelja angleške renesanse in enega vodilnih virtuozov na lutnji vseh časov, Johna Dowlanda.

Tomaž Gržeta

Dowland: A Fancy

Bor Zuljan

Dowland: A Fancy

Ricercar
2020

Slovenski lutnjar Bor Zuljan, ki živi v Švici, je svetu glasbe podaril dobro uro fantastične glasbe – album s fantazijami velikega skladatelja angleške renesanse in enega vodilnih virtuozov na lutnji vseh časov, Johna Dowlanda (1563–1626). Album z naslovom Dowland: A Fancy je konec preteklega leta izšel pri ugledni založbi Ricercar, ki se že štiri desetletja posveča izdajanju posnetkov stare glasbe v historično ozaveščenih izvedbah. Zuljan iz lutnje izvablja najraznovrstnejše tone, od mehkih, a voluminoznih do briljantno svetlih, oblikuje pojoče fraze in razkazuje razkošno večplastnost Dowlandove glasbe, ne da bi se odpovedal razumljivosti v vsakem detajlu njene harmonske strukture ali melodičnih okraskov. Z občudovanja vredno tehniko oblikuje interpretacije, v katerih razkriva slogovne značilnosti, predvsem italijanske, ki so tako močno vplivale na Dowlandov glasbeni jezik, pa tudi nespregledljivo, morda bi ji lahko rekli kar angleško melanholičnost, kakršne sredozemski svet ne pozna.

Bor Zuljan je posegel po delu Dowlandovega opusa, ki je večinoma preživel le v rokopisih, za razliko od številnih njegovih pesmi, izdanih v tiskanih zbirkah že v času skladateljevega življenja. Gre za dela, namenjena lutnji kot solističnemu glasbilu, od priredb in variacij znanih pesmi z lutenjsko spremljavo in stiliziranih dvornih plesov do del, ki skoraj zagotovo predstavljajo višek Dowlandove skladateljske tehnike in umetniške navdihnjenosti ter odražajo njegovo vrhunsko izvajalsko tehniko. Gre za fantazije, polifone skladbe, ki jim je Dowland vtkal obilo vsebinske oziroma čustvene pričevalnosti, kakršno le stežka najdemo v sorodnih delih drugih avtorjev; ti so namreč fantazijo oziroma ricercar navadno obravnavali veliko bolj trezno, kot čisto arhitekturo kontrapunkta, medtem ko jo je Dowland razkošno osenčil z vso poetično povednostjo, značilno za njegove enkratne dvorne solistične pesmi z lutenjsko spremljavo.

Ko je raziskoval Dowlandov opus, je Zuljan zbral vrsto fantazij, ki tvorijo jedro sporeda, ter jih dopolnil z nekaj plesi, priljubljenimi v času kraljice Elizabete. S svojimi izvedbami nas popelje na potovanje, na katerem skupaj zaplujemo po valovih melanholije, duševnega stanja, ki so ga umetniki in intelektualci renesanse pogosto razumeli kot znak prefinjenosti in plemenitosti duha ter odraz intelekta (kot beremo v izvrstnem spremnem besedilu, s katerim je Zuljan opremil posnetke). Nikakor pa ne smemo dobiti vtisa, da je celotni spored prežet izključno z nežnim, mehkim, otožnim. Ravno nasprotno, alemande in galjarde, vtkane med fantazije, ponujajo prijetne, vedre kontraste ter dajejo celoti barvitost in vtis razpenjanja dramskega loka.

Lutnja zveni v rokah Bora Zuljana kot glasbilo, ki ga je Dowland poveličeval nad vsa druga glasbila – ravno zaradi njegove izrazne moči. Zuljan iz lutnje izvablja najraznovrstnejše tone, od mehkih, a voluminoznih do briljantno svetlih, oblikuje pojoče fraze in razkazuje razkošno večplastnost Dowlandove glasbe, ne da bi se odpovedal razumljivosti v vsakem detajlu njene harmonske strukture ali melodičnih okraskov. Z občudovanja vredno tehniko oblikuje interpretacije, v katerih razkriva slogovne značilnosti, predvsem italijanske, ki so tako močno vplivale na Dowlandov glasbeni jezik, pa tudi nespregledljivo, morda bi ji lahko rekli kar angleško melanholičnost, kakršne sredozemski svet ne pozna. Zato je potovanje z Dowlandom in Zuljanom zares potovanje skozi širne svetove glasbenih krajin, od mehkega, razvajajočega Mediterana do asketskega, a prefinjenega protestantskega Severa.

S pričujočimi posnetki se Bor Zuljan uvršča med lutnjarje, ki jih ob pregledu virtuozov na tem glasbilu v našem času ali celo širše ne bo mogoče spregledati.