03.08.2020

Klici med idejami

Motnje v komunikaciji kot izhodišče modernega zvoka in življenja.

Muanis Sinanović

2 + 2 ist um 3 Uhr gleich 4/2 + 2 je ob treh enako 4

Interrupted System Call

2 + 2 ist um 3 Uhr gleich 4/2 + 2 je ob treh enako 4

samozaložba
2020

Kaj imata skupnega misel Ludwiga Wittgensteina ter improvizirana godba? Veliko in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo nekdo naredil neposredno povezavo. (Morda se je to že zgodilo, a na Slovenskem ne poznam podobnega primera.) Album, dolg približno petindvajset minut, vsebuje pet komadov, ki jih lahko poslušamo kot nekakšne epizode Toma & Jerryja, nepomirljivih nasprotnikov, vendar hkrati neločljivih partnerjev. Je v znamenju hitrosti in spretnega, dinamičnega prilagajanja. V tem nasprotju med razliko in zvezanostjo se porajajo intenzitete, ki poskrbijo, da nas zvok pretrese in nas po hitrem izteku v tišini pusti pred vprašanjem: Kaj je zdaj to?

Wittgenstein je filozof, ki je pod vprašaj postavil sama pravila filozofiranja in naše temeljne predpostavke o vsakdanjem jeziku. Če so filozofi mislili, da je mogoče skozi jezik rešiti vprašanja smisla življenja, etike, možnosti spoznanja, lepega in grdega ali da je mogoče vprašanja življenja rešiti znanstveno, jih je avstrijski mislec s svojimi asketskimi razmisleki, predvsem v pozni fazi, ki doseže vrhunec v Filozofskih raziskavah, postavil pred velik izziv. Z neusmiljeno mešanico meditacij, trolanja, skoraj surrealnih miselnih eksperimentov je dokazoval naslednje: z besedami ne moremo ravnati kot z matematičnimi spremenljivkami, beseda dobi pomen v stavku, konkretni rabi. V jezikovni praksi neke skupnosti. Različne skupine ljudi igrajo različne jezikovne igre, znotraj katerih se smisli besed dopolnjujejo glede na smisle drugih besed. Posamezna beseda ima tudi znotraj iste jezikovne igre drugačen pomen, odtenek, barvo. Wittgenstein, ki je odrasel na Dunaju v družini z bogato tradicijo glasbene vzgoje (njegov brat je bil slaven enoroki pianist), je razmišljanje o jeziku in razumevanje jezika primerjal s poslušanjem glasbe. Za jezik in mišljenje je treba imeti posluh; filozof Wittgenstein, ki je začel kot strogi formalni logik, je postal filozof umetnik ali poslušalec. Filozofski problemi so zgolj še ena vrsta jezikovnih iger, ki jih na različne načine igrajo različni filozofi. Po tej poti ne bomo prišli do končne resnice, kar je v skladu z Wittgensteinovim spogledovanjem z mistiko. 

Podobno lahko rečemo za improvizirano glasbo. Ta ima dolgo tradicijo, ki sega vse do časov starih hindujskih besedil. Na zahodu pa v 20. stoletju vznikne  kot upor proti uveljavljenim načinom poslušanja in tudi življenja. Nastopi proti metafiziki zvoka, ki je tudi metafizika širše kulture. Rečemo lahko, da skupina muzičistov v improvizaciji igra zvočno igro. Značaj posamezni toni in šumi dobivajo le z ozirom na ostale. Vsak igralec je odvisen od vsakega drugega. Tako kot se tvorijo jezikovne skupnosti, se tvorijo tudi skupnosti znotraj igranja, znotraj sessionov. Pri nekaterih improvizatorjih, tako kot pri Wittgensteinu, prav tako prepoznamo spiritualne podtone. 

Jure Planinšek je v prvi vrsti bobnar, a je tudi multinštrumentalist. Alen Grižonič je pianist, ki živi na Dunaju. Kot duo Interrupted System Call sta posnela album 2 + 2 ist um 3 Uhr gleich 4/2 + 2 je ob treh enako 4. Naslov je eden od Wittgensteinovih stavkov; tako je tudi z naslovi komadov. Na albumu se težko izognemo nekaterim referencam na Wittgensteinovo življenje. Silovito bobnanje nas kdaj spomni na zvok strojnic. Svoje prvo veliko delo (od dveh), Logično filozofski traktat, je mislec domislil v času prve svetovne vojne, kjer se je boril na avstrijski strani. Čeprav gre za delo stroge logike, v njem odmevajo tudi vprašanja smisla življenja, s katerimi se je kakopak spopadal v kaotičnih vojnih razmerah, ko se je zdelo, da vsak smisel razpada. Obenem slišimo odmeve klasičnega Dunaja z začetka prejšnjega stoletja, Dunaja, ki je bil kulturno središče zahodne civilizacije, Dunaja, v katerem je nastajala Freudova misel, logični pozitivizem, serialna glasba in v katerem so se kovale mračne in svetlejše persone, ki so zaznamovale stoletje. Slišimo jih predvsem v Grižoničevem igranju, v njegovem referiranju na eksperimentalne dunajske prakse, v zlivanju s tišino, obenem pa poskusih, da bi grmenje ujel za rep. Album, dolg približno petindvajset minut, vsebuje pet komadov, ki jih lahko poslušamo kot nekakšne epizode Toma & Jerryja, nepomirljivih nasprotnikov, vendar hkrati neločljivih partnerjev. Je v znamenju hitrosti in spretnega, dinamičnega prilagajanja. V tem nasprotju med razliko in zvezanostjo se porajajo intenzitete, ki poskrbijo, da nas zvok pretrese in nas po hitrem izteku v tišini pusti pred vprašanjem: Kaj je zdaj to? Podobno kot je v svoji recenziji za Radio Študent opažal Jure Boršič, je odgovor morda bolje pustiti v zraku, premešanem s pravkar sprejetimi zvočnimi valovi.

Zdi se, da imata duh prve polovice 20. stoletja in postmoderne vendarle nekaj skupnega. Razstopitev trdnih monolitov idej in razločitev njihovih elementov, ki razmeroma prosto plujejo v zraku. S tem pa povzročajo neprestano združevanje in razdruževanje, eksperimentiranje, v katerem ni trde podlage. V tem je tako nekaj obupnega kot nekaj odrešilnega. Pomeni shizofrenost vsakdana in javnega življenja, v katerem se prebijamo skozi mučne razprave, se oprijemljemo skromnih bilk v jeziku, ki nas ne more rešiti. A obenem nam intuicija pravi, da je rešitev ves čas že tu, da idejna snov, tako kot materialna, kljub razpadanju obstaja v zraku in ne more docela izginiti.

V približno takšnem duhu sem poslušal album. V njem je nemir, nekaj nihilističnega, a hkrati nekaj, česar se ne da preprosto odmisliti, kar izziva. Morda se po tej poti tudi približamo smislu naziva dua.