20.05.2020

Kjer koli se poserjem, poberejo z veseljem

Klasična raperska kombinacija MC-ja in producenta prinaša kratko puristično naslajanje nad hiphop prakso nekega drugega časa in pogled na estetiko hiphopa, ki se danes izgublja v vseh raperskih kontekstih. Plošča ni ne komercialna ne podtalna, temveč v prvi vrsti nostalgična, in nostalgično jo tudi dobite iz »ruzakaste prodaje«.

Marko Godnjavec - Jizah

Zob časa

SupaGrozny

Zob časa

samozaložba
2020

Domača raperska scena je zadnja leta prežeta z nekakšno tiho borbo med sodobnimi rapersko-traperskimi formami na eni ter tradicionalističnimi »boom bap« pristopi na drugi strani. Tihi medgeneracijski boj bolj kot starejši izvajalci bijejo mlajši raperji, a vsekakor borba določenih starejših raperjev z novejšimi zvočnimi pritiklinami nikakor ni zanemarljiva. Vsaj pri tistih, ki se slogovno nikoli niso našli v specifični zvočni podobi in sedaj poskušajo biti bolj moderni oziroma sodobni. Zob časa je verjetno najboljši Mirkov album, odrapan precej po pravilih, a hkrati brez žmohta in napredka pri dostavljanju rim, hkrati pa gre za najboljši Supastarjev album doslej, a pušča grenak priokus predvsem zato, ker je prostora za napredek še veliko, kar je posledica tega, da fanta ne pogledata niti malo izven svojih okvirov. Album brez izrazitih presežkov, ki bi leta 2000 ali 2005 verjetno požel salve odobravanja raperske publike, v teh časih pa prej kot biser liričnosti, fines, vokabularja, izraznosti in vrhunske produkcije ponuja precej nostalgično ploščo za neobremenjeno miganje z glavo...

Zanimivo pri tem je, da za uspešnejše slovenske rap izvajalce veljajo predvsem tisti, ki jim je bližja estetika zlatodobnega, tradicionalističnega hiphopa, ki je pri nas svoje seme dodobra vzklil na začetku tega tisočletja. Tej estetiki pripadata dolenjski raper Mirko Grozny, nekoč bolj znan pod raperskim imenom Atila, ter večini nove generacije verjetno skoraj neznani ljubljanski producent in didžej Supastar, ki je svoje zgodnje podlage klepal na začetku tisočletja, ko je bil še supamlad. Takrat je v času prve domače raperske renesanse s podlagami sodeloval pri prvi slovenski raperski kompilaciji, pod okriljem kolektiva Radyoyo nastali in izdani 5 minutes of fame, kjer je položil dve svoji podlagi.

Kot govori legenda, sta se fanta po dolgem času srečala na komisiji nekega freestyle tekmovanja, kjer naj bi Mirko pobaral Supastarja o njegovih beatih, ta pa je odvrnil, da mu že dolga leta stojijo na računalniku in se mu z raperji ne da več kaj prida ukvarjati. Podlage so vseeno kmalu romale iz njegovega računalnika v Mirkov inbox, ki je v tistem času snemal album Afera Majde Holc, a začel hitro pisati besedila tudi na Supastarjeve metuzalemske, petnajst in več let stare neuporabljene produkcije, kot so to pred njim počeli že mnogi drugi raperji, a stvari nikoli niso ugledale luči sveta. Vzporedno z njegovo prejšnjo ploščo Afera Majde Holc je začela nastajati shematska podoba albuma Zob časa, na katerega se je Mirko dokončno osredotočil po koncu promocije prejšnjega izdelka.

Stična točka obeh je ljubezen do produkcijskega dela DJ Premierja, čigar stilu je Supastar vestno in študiozno sledil praktično ves čas svoje sicer ne zelo obsežne in dolge kariere. Skoraj kopiraj–prilepi zvok Premierja je izpilil do točke, da je tudi v refrenih uporabljal njegovo formo osnovnih, a efektivnih scratchev, ki preko kratkih vokalnih, največ nekajbesednih vzorcev sledijo naracijski zgodbi raperja. Z drugimi besedami, Supastar je bil tako močno zaljubljen v delo DJ Premierja, da produkcijsko ni ubral lastne poti, kompozicijam ni dodajal lastnih trikov in cak, marveč je fenovsko sledil estetiki svojega idola do te mere, da je postal njegova kopija, brez lastne identitete. Mlademu Mirku, ki je odraščal ob tej isti zvočni sliki enega največjih raperskih producentov vseh časov, so bile produkcije »domačega Premierja« kajpak blizu in tako je precej organsko začel nastajati projekt SupaGrozny, ki v svoji osnovi prinaša skovanko prvega dela imena SUPAstar in zadnjega del imena Mirko GROZNY. Supergrozny se sliši kot ime kakega groznega superjunaka, kar sta fanta izkoristila pri izgledu fizičnega dela cedejke, ki je izrisana v stilu stripovske superjunaške zgodbe in je oblikovalsko svež izdelek na domačem raperskem prizorišču.

Album Zob časa je logična posledica modusa delovanja obeh vpletenih. Mirko je kot raper znan po svojih borbenih in politično levičarskih tematikah, ki jih oznanja tudi tokrat. Borbenih zato, ker se njegov življenjski stil še kako podaja tudi glasbi, saj tako kot k življenju tudi h glasbi pristopa zelo organizirano, brez pretiranih momentov inspiracije in prepotrebne spontanosti. Tega ga je naučilo redoljubno športno življenje, saj je bil Mirko Vorkapić dobršni del svojega življenja doma v ringu kot tekmovalec v borilnih veščinah, s poudarkom na kickboksu in tajskem boksu, kjer je dosegal svoje najboljše rezultate. Med drugim je bil v eni od različic tajskega boksa profesionalni evropski prvak, v drugi medcelinski prvak, na domačem terenu pa je kar dvanajstkrat postal državni prvak. Njegov življenjski slog pritiče tudi glasbi, saj gre za močno osredotočenega in kar preveč vestnega emsija, ki se premalokrat prepusti občutku in preveč zaupa svoji mestoma dolgočasni in zakoličeno organizirani strukturi kompozicij, s čimer zelo sledi zgoraj opisanemu copypaste stilu Supastarja.

Začetek albuma predstavlja po kratkem uvodu prvi izpostavljen komad Bog vojne, kjer se Grozny predstavi preko citata Public Enemyjev in nas povabi v plejade zanimivih in naštudiranih boksarsko-borilnih referenc, pri katerih se je za popolno razumevanje potrebno opirati na še neobstoječi slovar boksarjev, saj je verjetno malo poslušalcev, ki poznajo vse omenjene boksarje in njihove karakteristike. Besedilno je to njegov najbolj zanimiv in ekspresivno oddelan komad, kjer vokalno bahaški tradiciji uvodnih predstavitvenih raperskih komadov sledijo »premierjevski scratchi« DJ Supastarja, ki s podlago poskrbi za premikanje vratnih vretenc in nam predstavi zvočno podobo albuma, s katero se soočamo v naslednjih šestih skladbah.

Supastarjeva zvočna slika ostaja jasna še naprej. Njegovi anti MPC, precej suhoparni bobni komadom sicer odvzemajo malce življenja in organskosti. Aranžmaji so zgrajeni solidno in predvsem tako, da glavni prostor za manevriranje prepuščajo Mirku, ki tako na precej borbeno podlago za ThreeGlav iz nekega čudnega vzgiba rapa in razmišlja v treh jezikih, in sicer v slovenščini, srbščini in angleščini, a brez kakršnega koli haska. Še najbolj zanimivi so scratchi polomljene angleščine Bratuškove in ostali prek scratchev prikazani vokali, ki usmerjajo neobstoječo tematiko. Banalno sprehajanje skozi angleški jezik je nov dokaz, da se igranje z angleščino pri veliki večini domačih raperjev ne izide. Tudi tokrat se ni in ideja, ki je morda na papirju izgledala bolje, kot pa se sliši na koncu, je popolnoma zvodenela.

Talci zaprašenih polic prinašajo precej zanimivo idejo, saj Mirko rešuje stare Supastarjeve podlage in z njimi vodi dvosmerno komunikacijo. Stari, pankrtski beati, na katere naj bi ali so rapali še mnogi drugi eminentni in manj eminentni domači raperji, tako znova oživijo, hkrati pa je komad nekakšen opomnik na staro šolo in zgodovino slovenskih raperjev. Praskanje po spominu je nostalgičen pogled v blokovsko življenje, vsakdanje prigode in kasnejše odraščanje, balkansko vojno, izgubo stikov s starši, o herojih tranzicije, ki so delali v tujini in o bučkah vsakdanjika odraščanja v blokovskem naselju, kakršna je na primer pot s fičem v Kanado. Komad dokazuje, da Mirko bolj blesti z drugo- in tretjeosebnim pripovedovanjem zgodb okolice kot pa s prvoosebnimi manifesti. Morš, na katerem gostuje Emkej, je najbolj moralistična ter solzavo zrecitirana zgodba albuma, kjer je bistvo uiti vsakdanu drugo- in tretjerazrednosti in borba z življenjem. Vse to Mirko in Emkej počneta z elementi potencialno radijskega komada, čemur sledi otožna glasbena podlaga. To bo verjetno vrhunec plošče za bolj komercialno hiphop poslušalstvo, saj prinaša najbolj zapomnljivi in vsakdanji refren albuma ter najbolj sredinsko, prilagojeno in korektno eksekucijo. VeleMesto je kombinacija dveh velenjskih (Vele) in dveh novomeških raperjev (mesto), kjer najkrajšo potegne prav Mirko sam, saj ga tako novomeški kolega Sajkoslav kot velenjska Ghet in Mrigo brez težav zasenčijo na njegovem komadu, kar je ponavadi slab znak za emsija. Tekmovanje v boljših verzih in najavah seveda brez problemov ugrabi Mrigo, ki z ignorantskima »kjer koli se poserem, poberejo z veseljem« ter »čeljust hrusta, ker drobim čustva« ukrade šov, močno pa se izkaže tudi Sajkoslav.

Zaključna Zadnji gnevi je edina skladba na albumu, h kateri Mirko pristopa malce bolj čustveno in prvoosebno, kjer se v glasu čuti neka napetost, življenjskost, iskrenost in pristnost, kjer se ga malce bolj tudi začuti in je pravšnja končna točka albuma. Zgodba je družbeno eksistencialistična ekspertiza o otroških blodnjah, ki se kasneje soočajo z vsakdanjo paralizirano realnostjo, s politiko, prevpraševanjem o prodaji samega sebe in dokončnim vstajništvom. 

Ob intru še 7 kompozicij dolga plošča premierjevsko zvenečih Supastarjevih zaprašenih podlag, v osnovi narejenih dolga leta nazaj, ne prinaša resnega producentskega brskanja po zaprašenih vzorcih, niti ne predaja emocij raperja v zadostni meri, da bi mu verjeli na vseh delih. Vsebuje vse dele socialno in družbeno angažiranega rapa, hkrati pa dodaja zdravo mero raperske ignorance, samozavesti in bahaštva. Skozi album obdeluje aktualno politično situacijo in gnev nad sistemom, se ukvarja z blokovsko zgodovino nostalgičnih mladostniških let, z zgodbami migrantskih očetov ter urbanih zgodb tranzicije, a težava nastane, ker nam Mirko ne pove ničesar novega oziroma ničesar novega na način, ki ga še ne bi slišali. V trenutkih, ko ni dovolj sproščen pri podajanju besedil, spreten pri refrenih ter tematik ne razdela drugače, kot bi jih večina poslušalcev, hitro postane dolgočasen tudi zaradi neizrazitega glasu, toka besed, znotraj katerega se kakšna zanimiva vrstica kar izgubi, in monotonega vokala, ki ga skozi sicer kratek album z izjemo zaključne skladbe ne spreminja.

Že res, da je Mirko iz penzije privlekel Supastarja in nostalgijo po premierjevsko zvenečih podlagah, a hkrati »Sups« ni postavil nobenih res hudih vzorcev ali zank z okrasjem in je svoje poslanstvo opravil skoraj enako, kot ga bi dvajset let nazaj, le da je med vokalne vzorce vklopil nekaj novejših vokalov. Vsekakor bo potrebna izboljšava predvsem pri zvokih malce plastičnih bobnov, Mirko pa bi po drugi strani lahko podlage, idealne za klofutanje mikrona, izkoristil še precej bolje. Boom bap estetika prinaša nekaj zanimivih gostov, a premalo igranja z besedami, Mirku še vedno manjka lastni stil. Album po prvem ali drugem poslušanju že povsem osvojimo in po njegovem raziskovanju ni več nikakršne potrebe, saj je vse odkrito že skoraj ob prvem posluhu. V mešanici dolenjščine in slovenščine Mirko še vedno deluje preveč organizirano, shematsko, premalo idejno, manjka mu lakota izražanja in vsaj minimalno predajanje emocij znotraj prvoosebnih kompozicij, ne premore kratkih, zapomnljivih izjav ali pa, recimo, prostoasociativnih momentov, ki bi ga odnesli in vrnili nazaj k tematiki. Težava albuma je tudi zvok sam, saj beati in vokali enostavno ne pumpajo tako, kot bi morali, na nekaterih mestih je Mirko malce izven ritma, izraziti šumniki neprijetno sekajo in najedajo skozi celotni album.

Zob časa je verjetno najboljši Mirkov album, odrapan precej po pravilih, a hkrati brez žmohta in napredka pri dostavljanju rim, hkrati pa gre za najboljši Supastarjev album doslej, a pušča grenak priokus predvsem zato, ker je prostora za napredek še veliko, kar je posledica tega, da fanta ne pogledata niti malo izven svojih okvirov. Album brez izrazitih presežkov, ki bi leta 2000 ali 2005 verjetno požel salve odobravanja raperske publike, v teh časih pa prej kot biser liričnosti, fines, vokabularja, izraznosti in vrhunske produkcije ponuja precej nostalgično ploščo za neobremenjeno miganje z glavo, kjer se Mirko ne izogne levičarstvu, tovarišiji in buržoaziji. V fizični obliki je album s stripom sicer razprodan, a se baje obeta manjši ponatis.