29.05.2017

Glasba mora biti plemenita in za med ljudi

Vasko Atanasovski si rad »izmišlja« novo glasbo, a hkrati do tradicije pristopa na spoštljiv, drugačen način. Ne sliši je kot nekaj za vselej danega, temveč jo prilagaja času, ki ga živimo. Tako jo na neki način posodablja ter jo pelje naprej, proti novim generacijam.

Gregor Bauman

Vasko Atanasovski
Foto: Matjaž Vrečko

Vasko Atanasovski si rad »izmišlja« novo glasbo, a hkrati do tradicije pristopa na spoštljiv, drugačen način. Ne sliši je kot nekaj za vselej danega, temveč jo prilagaja času, ki ga živimo. Tako jo na neki način posodablja ter jo pelje naprej, proti novim generacijam. Tudi zato so nam njegove raznovrstne godbe blizu; osvobojene so namreč vseh predsodkov in mnogokrat od vsepovsod narekovanih razlik. Pri njem se vedno vse zgodi nagonsko in z razlogom. In tudi tokrat je tako: na albumu Melem sodelujejo gostje, ki mu po genetiki in ideji ustrezajo, ki imajo tovrstne zvoke Balkana zasajene globoko v sebi. Zato je kot projekt razigran in primeren tako za lesene kot betonske odre. Potekajo celo pogovori, da bi album (založba Pivec) preko založbe Glitterbeat doživel svetovno distribucijo.    

Vasko, če najprej pogledava v vzvratno ogledalo, sva si lahko enotna, da je za teboj pestra in raznolika kariera, ki je vplivala na tvojo osebnostno in umetniško identiteto obenem. Pravzaprav bi težko ločili eno od druge. Kako bi v nekaj stavkih orisal prehojeno pot?

Kaj naj rečem drugega kot, zadovoljen sem. Sem vse boljši in boljši, svet pa žal vse slabši in slabši. Do tega trenutka je bilo moje življenje izjemno pestro in stalno v nenehnem diru potovanj, glasbe, bohemstva – in obenem starševstva ter duhovne rasti. Včasih se mi zdi, da mi je uspelo živeti oba pola, črno in belo, jin in jang ter še vse vmes. Kariera kot taka mi nikdar ni bila edina pomembna stvar v življenju, temveč samo ena od stvari, ki jih počnem. Kar se tega tiče, ko pri svojih štiridesetih povlečem črto, se pod njo najde realiziranih petnajst avtorskih albumov, napisanih prek 200 kompozicij za razne sestave, tudi zborovske in orkestrske, glasba za približno 20 gledaliških in plesnih predstav, turneje po Evropi, Balkanu, Indiji, Argentini, ZDA in Kitajskem, predvsem pa s seboj v spominu nosim sodelovanja z zares imenitnimi umetniki s celega sveta. Srečen sem, da se lahko ukvarjam in preživim s svojo avtorsko nekomercialno glasbo, kljub temu da živim v majhni Sloveniji. Srečen, ker imam zvesto publiko, ki moje koncerte redno obiskuje ter jih pospremi z velikim navdušenjem in nemalokrat s stoječimi ovacijami, kakor nedavno v Cankarjevem domu. Sem se pa v tem trenutku znašel na razpotju, saj se prevprašujem, kako naprej? Čutim, da je pred menoj zrelo obdobje, ki zahteva povsem druge parametre in občutke. Želim si, da bi mi uspelo zgodbo čim uspešneje nadaljevati. Prav tako si želim, da bi svojo glasbeno produkcijo še izboljšal in bolje spromoviral, kot sem jo do tega trenutka. Še naprej si želim potovanj, muziciranja na odrih, sprehajanja med notami in zvoki, dotikov srca in smejanja duše. 

Katere albume iz bogatega opusa in/ali projekte bi v tem času izpostavil kot prelomne za tvoj umetniški razvoj?

Težko bi delal kakršnekoli razlike med projekti, vsak album ima namreč svojo zgodbo. Prelomen je seveda prvi album s kvartetom Vročinska roža, ki me je pri rosnih dvajsetih postavil na oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma ter mi omogočil nastope na festivalih v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem. Temu je sledil Tanatos Eros z veliko mednarodno ekipo, kjer sem začel sodelovati z glasbeniki, kot so Michel Godard, Zoltan Lantos in Simone Zanchini, s katerim redno sodelujem še danes. Izključiti ne smem niti svojega free jazz albuma Attic Dance in Mljaska, kjer so v zasedbi prvič izključno domači glasbeniki. Z njim je stvar postala bolj sproščena, pojavita se veseljaštvo ter ples. Omenjeni projekt postane platforma, iz katere se razvije Vasko Atanasovski Trio kot moj prvi redni sestav, ki nato posname ultimativni album Come To Me. To je prelomna točka, kjer razvijem povsem nov stil in začnem peti. Vsekakor je ključen tudi projekt Fire & Ice v sodelovanju s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije in Vlatkom Stefanovskim, s katerim osvojim odre na Kongresnem trgu v okviru Festivala Ljubljana, v Sava centru v Beogradu, na Festivalu Opatija in Dom na ARM v Skopju. Nekje vmes Croatia Records izda moj Best of. Do sedaj prehojeno pot nedavno presekam s kompilacijskim, konceptualnim in najnovejšim albumom Melem, ki ga posvečam Balkanu tako s priredbami tradicionalne glasbe kot z glasbenimi kolegi, ki sodelujejo pri njem. 

 

Vemo, da v glasbi ni meja, vendar se mi zdi, da je tvoja fuzija (razmišljanje) vsaj za površna dojemanja v našem prostoru dokaj nekonvencionalna. Kako je prišlo do zlitja žanrov na intimni ravni?

Tovrstna glasbena raznolikost se je skozi družinsko okolje vame vcepila že v otroštvu in se sedaj v in skozi moje glasbeno ustvarjanje pretaka povsem naravno. Ker sta bila starša baletnika, sem bil že od malega v stiku s klasično glasbo in tudi moja glasbena izobrazba, ki se je začela pri petih letih z violino, je bila klasična. Zraven plošč Prokofjeva in Stravinskega so se na gramofonu znašle makedonske narodne pesmi, ciganska in starogradska glasba, od koder se je vame naselil duh in melos Balkana. Imel sem tudi srečo, da je bil moj stari stric izvrsten jazzovski pianist, ki se je, ko je prihajal iz Nemčije, ustavil v Mariboru in me še kot otroka naučil C jam blues Duka Ellingtona, La vie en rose Louisa Armstronga in podobne. Tako sem se z jazzom okužil že v osnovni šoli. Do zvočnega konglomerata, ki se mu posvečam v zadnjem času, so me pripeljale vizija in okoliščine. Sledim načelu, da mora biti glasba za med ljudi, vendar hkrati tudi plemenita.

Vedno bolj dobivam občutek, da nekateri glasbeniki, ki bi radi uspeli čez noč, tovrstne žanrske sinteze izkoriščajo z jasnim namenom, da bi ugajali čim širšemu krogu ljudi. Kako si se sam izognil tej hitropotezni zmešnjavi, od katere nihče nima nobene koristi, še najmanj pa glasba?

V življenju in v umetniškem ustvarjanju se največkrat ravnam po intuiciji. Sledim samemu sebi in ne trendom. Prodajam lastne kreacije, ki nastajajo po vzgibu osebne izpovedi in ne po vzgibu čim boljšega zaslužka. Nimam pa predsodkov do različnih žanrov in me pravzaprav v sodobnem času marsikatero togo vztrajanje pri enem samem žanru velikokrat dolgočasi. Sem kompleksen glasbenik in skladatelj, ki ga vznemirjajo muziciranje z orkestrom, ognjevita rockovska energija, tako etno in jazz kot improvizacija. Verjamem, da je treba presegati že znano, izražati sebe in poskušati iznajti novo govorico, saj se le na ta način približaš pravi umetnosti. Z zavedanjem, da živimo v potrošniškem svetu in da bodo tudi najslajše slive zgnile, če jih ne zapakiramo in ponudimo v privlačni embalaži, skušam to početi čim bolj neomadeževano, da ostanem zvest sebi. Mislim, da mi je na neki način uspelo »jazz« prestaviti v drugačno dimenzijo ter z njim navdušiti širšo publiko; rekel bi celo, da sem s pomočjo različnih kombov ustvaril drugačen standard kakovostne zabave.

Ali je s tovrstnimi glasbami pri nas moč preživeti? Če da, kako?

Trenutna situacija se mi zdi precej slaba. Najbolje prodajani ansambli so Modrijani in podobne plehkobe. Prisiljeni nasmeški, ki jih vidite na glasbenikih narodnozabavnih ansamblov, so zame težka patologija. Kekci vodijo državo, ulica žrtev turbo folka pa je vse daljša in daljša. Zato nagrajujemo povprečnost, se obdajamo z žičnimi ograjami in jemo zastrupljeno hrano. To je vse iz istega paketa. Na žalost se tudi študentske organizacije, ki so bile nekoč vodilo upora in razvoja, velikokrat (u)klanjajo puhloglavosti in količinam prodanega piva. Kdor prisega na poden in primitivizem, si česa boljšega ne zasluži. Na srečo imamo še nekaj drugih izbir. Kar se tiče zagotavljanja eksistence z »drugačno« godbo, se lahko spovem, da mi z njo uspeva preživeti že dvajset let, so pa v tem trenutku časi precej bolj neusmiljeni kot na začetkih. Naša generacija trpi za posledicami razpada Jugoslavije, izgubila je precej večja sceno in tržišče. Drugi hendikep v tem času je povzročila razmahnitev interneta in digitalnega prenosa oziroma dolpotega glasbe, s čimer je upadla prodaja plošč in nas je preplavila nekakovostna ponudba. Prepričan pa sem, da pravi umetnik nikoli ni reven – je bogat.

 

Ali te je pankulturnost, ki jo vsebuje album Melem, vedno privlačila? Kakšen odnos imaš do nje danes, ko je toliko ločevanja, ko se od posameznika na vsakem koraku zahteva, da se opredeli, kdo je in kam spada?

Pankulturnost me je seveda od nekdaj privlačila, saj s spoznavanjem drugih kultur bogatimo lastni svet. Dandanes, ko je trend negativne propagande do rasnih in kulturnih razlik, ko politiki obdajajo državo z žico in širijo nestrpnost, ko so glave množic oprane vrednot in prestrašene, je še toliko pomembnejše, da umetniki na tovrstno problematiko opozarjamo ter s svojim sporočilom in zgledom širimo bolj pozitivno in humano držo. Album Melem je tako tudi sporočilo antifašizma, svetovnega bratstva in medsebojne povezanosti.

Ali iščeš in se (z)najdeš tudi znotraj privlačnosti nasprotij? Mislim predvsem na malce bolj pop, če že ne šlagerske prijeme, ki jih občasno (iz)koristiš in se jih zasliši tudi na albumu Melem?

Če sem prepričan, da je vsebina skladbe ali pesem dobra, jo izdelam in objavim ne glede na njen žanr. S pop glasbo kot tako ni nič narobe; dober šlager zna biti veliko boljši od dolgočasnega jazza, in obratno. Tudi Keith Jarrett in Frank Zappa sta na svoj način pop; sta pop in hkrati nista pop. Nikdar nočem postati ujetnik enega stila in po formuli ene uspešne skladbe napisati še deset drugih po istem kopitu. Dolgčas je treba razblinjati s kreativnostjo. 

Melem pomeni zdravilo. Ali lahko torej album poslušamo kot neke vrste zdravilno terapijo za tvojo nemirno glasbeno dušo?

Beseda terapija mi zveni preveč medicinsko. Res izhajam iz pomena besede »melem«, kajti vsi poznamo reklo »melem za dušu«, a ne v tako tehnično resnobnem pomenu. Glasba je veliko več; je zdravilo in terapija za dušo. To je vodilo aktualnega albuma. Iskal sem z njo povezana pretanjena čustva ter jih poskušal razčleniti na čim bolj razumljiv način. 

Z albumom se odkrito in neposredno vračaš k svojim koreninam. Ali lahko osvetliš ta povratek? Zakaj?

Predvsem zato, ker je to glasba, ki me spremlja od mojega ranega otroštva dalje. Moje korenine so zelo pisane in posejane po vsem Balkanu in naše nekdanje skupne države. Že od malega sem tako podvržen sevdahu, starogradskim, makedonskim in ciganskim napevom. In vsi ti motivi so od takrat dalje tleli nekje globoko v meni. Ko sem med opravljanjem revizije skozi svoje prejšnje albume iskal, kaj je njihova skupna nit, sem prišel do spoznanja, da je to lahko edinole balkanska glasba. Zato sem se odločil posneti konceptualen album, ki bi ga posvetil tej regiji, le da sem koordinate Balkana zastavil precej široko: od Slovenije do Turčije. Lotil sem se celo priredb, kar sicer ne počnem pogosto, do tega trenutka pravzaprav le pred štirimi leti na albumu Fire & Ice z Vlatkom Stefanovskim, kjer sem za godalni orkester prvič priredil nekaj makedonskih narodnih. Tokrat sem šel še širše: na albumu si privoščimo makedonske napeve, sevdah in slovensko narodno pesem v kombinaciji z mojimi avtorskimi skladbami, ki pa imajo vse melos teh krajev. To je tudi izhodiščni namen albuma: da širimo glasbo tega okolja.  Na srečo sem k sodelovanju lahko povabil izjemne glasbenike, ki jih znotraj izbrane regije slišim v vrhu; z nekaterimi sodelujem že več kot desetletje in med nami so se stkale prave prijateljske vezi. Na albumu mi poleg tradicionalnih Dejana Lapanje in Marjana Staniča pomagajo Vlatko Stefanovski (Makedonija), Matija Dedić (Hrvaška), Vasil Hadžimanov (Srbija), Aida Čorbadžić (Bosna in Hercegovina), Simone Zanchini (Italija) in Jehan Barbur, izjemna pevka iz Turčije, s katero sem se spoznal in umetniško zbližal pred štirimi leti v Istanbulu.   

Ali si iskal stično točko med avtorskim materialom in standardi, ki si jih izbral za projekt?

Da bi samo preigravali standarde na standardni način, ta ideja se mi je že v štartu zdela nezanimiva. Poskušal sem najti stično točko. Tako sem v skladbah ohranil le tradicionalni melodični nastavek, nato pa sem besedilo in celotno glasbo od uvodne melodije do vmesnih delov razvil in sestavil na novo. Na ta način so nastali novi komadi, vpleteni v nostalgijo. Rekel bi, da gre pri vsej stvari za avtorske priredbe. 

Projekt ni samo vezan na točno določeno regijo, temveč ga je moč poslušati tudi transgeneracijsko.

Res je, projekt Melem je večplasten in prisotna je medgeneracijska dimenzija. Balkanska glasba, ki jo izvajam, je v svojem pravem bistvu obredna in večna, ker se veže na posebne dogodke v življenju: ljubezen, poroko, rojstvo, smrt … Zato te skladbe preživijo, zlasti če jih glasbeniki oživljamo in preoblečemo v sodobne različice. Tudi na ta način gredo te pesmi naprej in nagovorijo druge, nove generacije. Album je dolg več kot 70 minut in bi bil lahko še daljši. Veliko vsega je bilo treba zložiti skupaj, a ne glede na slogovno raznovrstnost njegove rdeče niti ni težko spregledati, ne po vsebini ne po zvočenjih.