15.01.2015

Can of Bees: Koroški blues

Can of Bees iz Šentjanža pri Dravogradu na Koroškem ima značilnosti skupine, ki obeta. Prinaša melodične in spevne pesmi, s formo in refrenom, glavo in repom, ki jih poganja pristen občutek za rock’n’roll, kot ga redko srečamo na domači sceni.

Terens stader

Naslonjena na blues Can of Bees prepriča z domiselnimi kitarskimi frazami, dorečenostjo pesmi, občutkom za mero in mikavnimi gruvi. Te dni je trio objavil nov EP Logjam Stories. (Foto: Can Of Bees)
Foto: Can Of Bees

Can of Bees iz Šentjanža pri Dravogradu na Koroškem ima značilnosti skupine, ki obeta. Prinaša melodične in spevne pesmi, s formo in refrenom, glavo in repom, ki jih poganja pristen občutek za rock’n’roll, kot ga redko srečamo na domači sceni. Igra srčno, ritmično, sočno in glasno. Ne pozira in opazi se, da člani dihajo z glasbo, ki jo igrajo. Ko jih vidiš na odru, veš, da imajo veliko željo po igranju, očiten igralski talent in veliko navdušenja za glasbo. Hkrati se opazi, da nimajo določenih šibkosti, ki jih pogosto vidimo pri mladih domačih skupinah, kot je denimo mučna kombinacija treme, narcisoidnosti in lesenosti. Ko kitarist Jan Lužnik požene hitro punkrokersko izvedbo Turd on the Run, eno izmed pesmi Stonesov z albuma Exile on the Main Street, je videti, kot da brezčasna, nadgeneracijska in naravna sila rock'n'rolla prevzame nadzor nad njegovim telesom in samim bitjem. Videti je popolnoma prevzet, izgubljen v glasbi in trenutku, a hkrati osredotočen in duhovno najden. Pri nas redko kdo tako iskrivo igra Stonese. Ampak ne gre samo za izvedbe komadov drugih. Priredbe so na stranskem tiru pri Can of Bees, gre za avtorsko skupino. Power pop punk pesem Love, ena prvih, s katerimi se je predstavila, prinaša preprost in nalezljiv radijski refren, ki se nadaljuje v rafale nabrite kitare. Njej podobna je pesem Crazy, polna mladostnega elana, položenega na trden, drveči ritem. Na svoj istoimenski prvenec, izdan v samozaložbi, Can of Bees v dobrih dvajsetih minutah in osmih skladbah stlači toliko stila in žara, ki ga kar nekaj razvpitih domačih skupin ne premore niti na treh albumih. Naslonjena na blues, ki akterje skupine tako zelo navdušuje, Can of Bees prepriča z domiselnimi kitarskimi frazami, dorečenostjo pesmi, občutkom za mero in mikavnimi gruvi. Davor Detečnik, bobnar, in Jan Lužnik, kitarist in pevec, sta uigrana naveza, medtem ko basist Jure Gobec zanesljivo dopolnjuje zvok tega dinamičnega tria z nevsakdanjim potencialom.

Te dni je trio objavil nov EP, naslovljen Logjam Stories, na katerem najdemo pesmi Slatka Katka, Tell Me What You Want in Rosie. Zgodba se začne, ko se v srednji šoli spoznata Lužnik in Detečnik. »Moj sosed, ki je bil basist, je tisti čas igral z Davorjem. Rabili so kitarista in so me povabili na vaje. To je bilo leta 2005 in od takrat igrava skupaj. Takrat sem sam prišel v prvi letnik srednje, Davor pa je bil v drugem,« pravi Jan. Prvi komad, ki so ga zaigrali, je bil Zombie od Cranberries. »Takrat smo hoteli samo igrati in smo igrali to, kar je tudi drugim všeč,« opiše Davor.

Kaj je bilo še na repertoarju? To je bil srednješolski bend za zabave ali kaj?

Jan: S tem bendom smo imeli vaje kake dva meseca, pa smo pevke kar hitro vrgli iz benda. Dobili smo še enega kitarista in smo začeli igrati malo bolj »šarf« muziko. Takrat smo imeli že nekaj avtorskih komadov. Zanimali so nas Guns’n Roses, Metallica, Iron Maiden in podobna glasba.
Davor: To je bila klasična srednješolska varianta.

Se je takrat tovrstna glasba vrtela tudi pri vas doma, ali ste imeli v playerjih že kaj glasbe, ki ima več stika s temelji rocka in bluesa?

Jan: Davor je takrat bolj poslušal Tool in podobne.
Davor: Poslušal sem marsikaj, med drugim tudi Guns’n Roses in Metallico, klasiko pač. Koroška je bila vedno metalna, Metallica pa to. Drugi del šole je poslušal Guns‘n Roses in Nirvano. Drugega nismo niti našli, saj ni bilo interneta in ni bilo YouTuba, tako da nismo niti našli druge glasbe. Na Koroškem ni bilo alternativne scene. Nato se nam je cel svet odprl, ko smo odkrili Thickfreakness in s tem tudi blues.

Kako sta spoznavala glasbo v svojem okolju? Sta jo odkrivala preko sorodnikov in družinskih članov ali sta pač samonikla ljubitelja rock’n‘rolla?

Jan: Jaz preko očeta, ki je bobnar, stari roker. Bolj so mu všeč country rock skupine, CCR, Allman Brothers, Lynard Skynard in podobni. Tovrstne bende sem spoznal preko očeta.
Davor: Tudi moj oče je klasičen roker, le da sva midva vedno imela čisto nasprotne okuse. Njemu je vse, kar je preko Pink Floydov, preveč trdo. Večinoma je poslušal Eltona Johna, tako da nisem preveč prevzel po njem, sicer pa sva s sestro v osnovni šoli skupaj odkrivala veliko glasbe. Ona je leto mlajša, ampak sva skupaj hodila v osnovno šolo in skupaj odkrivala klasike preko AC/DC in Iron Maiden. Takrat sem spoznal rock’n’roll.

Glasba je torej živela v vajinih družinah.

Davor: Ja. Vedno se je nekaj poslušalo, ali preko očeta, ki je vrtel glasbo osemdesetih, in potem preko sestre, s katero sva poslušala vse od metala do reggaeja, vse klasike v rock glasbi.

Kaj pa ti, Jan, je bila glasba del tvoje domače vzgoje?

Jan: Ata me je naučil igrati kitaro. Pokazal mi je osnovne akorde. Ko sem bil še v osnovni šoli, mi je predstavil Buddyja Hollyja. To je bil prvi izvajalec, ki me je navdušil. Naučil sem se vse njegove komade, saj ni bilo treba znati nič drugega kot G, C in E akorde. Oče me je od malega učil kitaro. Predstavil mi je skupine, kot sta Def Leppard ter Queen, in me navdušil za kitaro.

Buddy Holly je bil tudi zame izjemno pomemben. Kateri komadi so te navduševali?

Jan: It’s so Easy, Oh Boy, Words of Love in podobne pesmi. Vedno so mi bili všeč njegovi rock’n’roll komadi. Zdaj pa je Buddyja Hollyja zamenjal Little Richard. Buddy Holly se mi zdi zdaj malo bolj mehek, trenutno mi je bolj všeč Little Richard, ki je malo bolj šarf.

Buddy Holly je pomemben za mnoge, denimo tudi Stonesi so ga igrali na prvem albumu. Gre za neke univerzalne emocije v glasbi. Ko sta naredila Can of Bees in vzela Jureta v bend, ali je bil on takrat v dveh skupinah hkrati?

Davor: Ja, nekaj časa, ja.
Jan: Ampak njegov bend je razpadel. Ko so dobili pevko, se niso mogli zmeniti, čigava bo, pa so se skregali. To je tako malo za hec. V tej skupini ni bilo pravega interesa in so postopoma nehali igrati.

V vaših prvih posnetkih slišim nekaj odmeva Siddharte. Ali se motim?

Davor: Ne vem, nisem na to pomislil. Je pa možno.

Ali je Siddharta skupina, ki ste jo poslušali? Ali ste imeli stik s to glasbo?

Davor: Bila mi je kul v osnovni šoli, toda kasneje sem Siddharto začel gledati postrani. Postala je preveč komercialna, ko v srednji šoli začneš dajati na stran komercialno glasbo in si želiš biti težki alternativec. Ko si v osnovni šoli in je Siddharta začela s tistimi hiti, vsrkaš vso tovrstno glasbo, ki pride na radio. V tistem času so bili vsi okoli nas nori na to glasbo.

Težko je bilo iti mimo njihove glasbe, saj je bila vsepovsod.

Davor: V srednji šoli sem bil verjetno na kakem koncertu Siddharte, ker je na Koroškem itak zelo malo koncertov.
Jan: Bila sva na koncertu v Tivoliju, ko je imela Siddharta maraton. Možno je, da je nekaj tega vpliva v naši glasbi, čeprav to prvič slišim.

Ta vpliv, ki ga slišim, bi opisal kot pop potencial, je pa to stvar mojega doživljanja vaše glasbe. Pop element je pomemben v rock glasbi. Lažje je narediti rock’n’roll pesem brez pop elementa kot r’n’r pesem s pop elementom. Na vaših prvih studijskih posnetkih slišim več tovrstnega zvoka kot na albumu, kjer ste se približali koreninam rock’n’rolla in bluesu.

Davor: Nikoli se nismo preveč obremenjevali s tem, kar igramo. Igramo to, kar nam je všeč, in se ne obremenjujemo s tem, da moramo ostati tam, kjer smo bili pred tremi leti. Iz našega igranja nastane to, kar nastane.

Nikoli se nismo preveč obremenjevali s tem, kar igramo. Igramo to, kar nam je všeč, in se ne obremenjujemo s tem, da moramo ostati tam, kjer smo bili pred tremi leti. Iz našega igranja nastane to, kar nastane.

Kateri so bili torej bendi, ki so vam odprli nova obzorja?

Davor: Za oba The Black Keys. Midva sva ju poslušala, ko sta bila čisto na začetku, ne vem, ali sta imela eno ali dve plati, ko sva ju midva odkrila. Prej sem poslušal The White Stripes, njuna glasba je bila bolj dostopna.
Jan: Ja, hotela sva narediti duo po vzoru The White Stripes in sva iskala tovrstne bende, tako sva odkrila The Black Keys.

Kaj vas je tako navdušilo pri The Black Keys?

Davor: Bila sta res tako posebno surova! Res sta imela prvinski pristop do muzike. Prav to me je fasciniralo. Klasični rock, Led Zeppelin in podobne, sem poslušal že prej v osnovni šoli, toda nikoli se nisem tako navdušil kot nad The Black Keys, ki sta, zdi se mi, tako iskrena. Stadionski rock me nikoli ni pritegnil tako kot The Black Keys v svojih začetkih, ko sta na odru delovala tako preprosto.

Kaj se vas je pri The Black Keys bolj dotaknilo kot pri The White Stripes?

Davor: Vse skupaj – preprostost, besedila so takšna, da se lahko hitro poistovetiš. Niso klišejska.

The Black Keys imata tudi drugačno, bolj moderno glasbeno govorico, v kateri se ljudje danes lažje prepoznajo. Da bi lažje razumel vaše glasbeno ozadje, me zanima, kaj od klasičnega rocka sta že takrat poznala. Denimo, zdaj igrate Stonese. Kdaj ste se srečali z njihovo glasbo ?

Jan: Stonesov ne poslušam prav dolgo. Ljubitelj njihove glasbe sem kaki dve leti.

Zakaj sta si želela igrati kot duo? Kaj je bilo z drugimi glasbeniki? Nista se najbolj štekala z drugimi?

Jan: Predvsem nisva našla primernega basista.
Davor: Ljudje niso imeli časa za skupino in sva si rekla, da greva sama probat.

Kako dolgo sta igrala kot duo?

Jan: Eno poletje.
Davor: Še zdaj igrava kot duo. To je stranski projekt. Narediva kak špilček, če naju kdo povabi, ampak nimava nič posnetega.
Jan: Imava v načrtu, da bi tudi kaj posnela.

Imata ime za ta duo?

Jan: Hippie‘s Guru.

Do kdaj je torej trajalo obdobje, ko sta igrala v srednješolskem bendu, ki se je osredotočal na priredbe?

Davor: Do leta 2009, ko je nastala Bizarna scena.
Jan: S tem da je bilo vmes še veliko bendov.
Davor: Ampak vse je bilo po istem principu – priredbe ter tu in tam kakšen komad. Zdi se mi, da drugi v skupini niso imeli drugega interesa, kot da igrajo priredbe. Leta 2009 smo se s starim prijateljem Alešem Korošcem, ki je že prej igral v punk bendih, zmenili, da naredimo špil, in smo se lotili svojih komadov. V tej zasedbi smo posneli tudi gradivo za ploščo, ki je sicer zvenel bolj kot demo, saj smo snemali sami brez kakršnegakoli znanja, zato je pač na ravni demo posnetka.

Z Bizarno sceno igrata od leta 2009 do ?

Jan: Do leta 2010. Potem je prišlo poletje, ko sva sama nekaj ustvarjala, nakar sva bila na nekem koncertu predskupina Juretovemu bendu. Po koncertu smo malo igrati skupaj in ugotovila sva, da bi lahko Jureta vzela za kitarista. Tako se je začelo – iz enega jama.

Can of Bees tako nastane leta 2010.

Jan: Ja, pozno jeseni 2010.

Takrat sta bila že na faksu?

Davor: V tistem času sva bila oba v Ljubljani. Jan je študiral angleščino, jaz pa bibliotekarstvo.

Sta tudi zaključila?

Davor: Ne. Jaz sem zamenjal za ekonomijo na višješolskem študiju, Jan pa študira avdio produkcijo.

Kako ti študij avdio produkcije pomaga pri ustvarjanju s Can of Bees? Snemate sami ali sodelujete z drugimi?

Jan: Zdaj imam veliko več vpogleda v celoten proces snemanja in miksanja, kar je zelo pozitivno za nas, saj nas ne morejo okoli obračati. Na šoli imamo celo zastonj studio, kjer bova midva kot duo tudi ploščo posnela.

Ko se bend oblikuje, se vedno išče določen zvok. Ste iskali zvok, ki ga imate, ali se je ta preprosto spontano razvil?

Jan: V studiu sem želel zveneti čim bolj podobno živemu nastopu.
Saj, ampak ta zvok, ki ga imaš, si ga iskal?
Jan: Posrečil se mi je.

Novi EP Logjam Stories prinaša tri nove skladbe. Zastonj ga lahko dobite preko spleta.Si iskal kombinacijo kitare in ojačevalca? Bolj ko dozorevaš kot glasbenik, bolj iščeš zvok. 

Jan: V bistvu sem kitaro kupil, ker s takšno igra Slash, ojačevalec pa sem kupil, ker je isti, kot ga ima Clapton, ki igra na Bassmana, tudi Stonesi ga uporabljajo. Gre za ponovno izdajo Bassmana, ki je bil narejen devetinpetdesetega. Nisem imel priložnosti eksperimentirati, pač kupil sem ga in upal, da bo v redu. In je super. Nedavno smo snemali dve novi skladbi in smo imeli čas, da preizkušamo in eksperimentiramo.
Davor: Nikoli se nismo preveč obremenjevali. Uporabili smo tisto, kar smo imeli, nismo si mogli privoščiti desetih kitar.
Jan: Tokrat smo prvič imeli čas. Eksperimentirali smo in poslušali milijon različnih kombinacij. Zdaj smo iskali sound. Delali smo v Kočevju v Bear tracks studiu, ki je čisto nov studio, zgrajen decembra 2013. Delali smo z mojim profesorjem Matejem Pečaverjem, ki je snemal in miksal, zraven pa smo imeli še našega producenta Arnija, s katerim smo delali že prej pri prvih štirih komadih, Love in drugih.

Zakaj ste posneli le dve skladbi?

Jan: Materiala imamo toliko, da bi lahko posneli tudi več, le finančno je tako izpadlo. Vzeli smo studio za tri dni in se odločili, da bomo posneli le dva komada, ampak tako, kot se gre. Želeli smo najti pravi zvok za bobne, poglobiti se v podrobnosti, česar do zdaj nismo mogli; zato smo delali le dva komada.

Davor, všeč mi je enostavnost, ki jo imaš pri pristopu k igranju bobnov. Glede na to, da si si napolnil ušesa z metalom, ko si bil še najstnik, me zanima, če si kdaj igral z večjim setom bobnov.

Davor: Na začetku sem imel osnovni set, dva prehoda, tom in eno činelo več, torej dva crasha, potem sem pa odvzemal stran. Vedno se mi je zdelo, da je bolje, da igram preprosto, da se ne zmotim na špilu. Želel sem biti siguren v to, kar igram, in zato nisem zapletal pri komadih. S časom sem ohranil ta pristop.

So kakšni bobnarji, ki so ti po pristopu in stilu za zgled?

Davor: Definitivno Dave Grohl. Igra preprosto in udarno.

Za razliko do mnogih mladih slovenskih skupin ste Can of Bees prvo priznanje za ustvarjanje prejeli v tujini, na festivalu v Subotici, ki je bil v času skupne države eden ključnih velikih odrov za preboj novih skupin. Kako ste sploh prišli na idejo, da se prijavite na subotiški festival?

Jan: Igral sem v cover bandu, v katerem je basist, ki je dosti starejši, poznal je festival in mi je omenil, da zbirajo prijave. Ko smo bili izbrani, smo šli raziskovat, kaj ta festival pomeni.

Koliko bendov je takrat prišlo? V kakšni konkurenci ste zmagali?

Jan: Prijavljenih je bilo 120 skupin.

Ali se prijavljate na razpise v Sloveniji?

Jan: Smo se. Igrali smo na ŠOU rocku, na Škisovi tržnici. Prijavili smo se tudi na natečaj za InMusic, na razpis od Vala 202 in druge.

Ali ste se prijavili na Maratonce Radia Študent?

Jan: Smo, nismo bili izbrani.

Ste bili razočarani?

Davor: Ne. Pač probaš, pomembno je, da se nekaj dogaja.

Ste presenečeni, da v Sloveniji ne greste skozi razne natečaje, medtem ko so vas pri bratih južnih Slovanih že v prvo potrdili?

Jan: Zdi se mi, da se večina stvari odvija v Ljubljani in da moraš biti bodisi Ljubljančan bodisi poznati nekaj ljudi, da lahko zraven prideš.

Jan, ko slišiš domači bend, ki poje angleško, je neizogibno vprašanje, zakaj ne slovensko. Ali se zmoreš dovolj dobro izraziti z angleščino? Kako dobro čutiš ta jezik?

Jan: Nikoli nisem posebej poslušal slovenske glasbe, saj sem odraščal ob angleško govoreči glasbi. To, da sem študiral angleščino, je veliko prispevalo k mojemu besednemu zakladu in izražanju. Sproščeno se počutim v angleščini.

Glasba, ki je v slovenščini, ima tesnejši emocionalni stik z občinstvom. Ste kdaj to vzeli v obzir?

Jan: Sem probal, ampak mi ni uspelo tako, da bi bil zadovoljen. Zato teh slovenskih skladb nikoli ne prinesem na vaje.

So v domačem okolju kakšni bendi, ki so vam blizu, se vas sploh kaj dotakne, vam je kaj blizu?

Davor: Meni se zdi Repetitor v redu.
Jan: Če sem kaj poslušal, sem poslušal Smolarja, včasih v srednji šoli Big Foot Mamo in Šank rock, zdaj poslušam New Swing Quartet.

Kako se počutita – bolj kot bluesmena ali bolj kot rokerja?

Jan: Jaz sem bluesman.
Davor: Slišal sem dober rek – to je samo muzika, zakaj bi preveč komplicirali. Meni je spontanost zelo pomembna.