21.06.2017

Brez kaplje čez rob

Prvenec zasedbe Aikula, omamljen od kitar iz Bihača in Ankare, brzi po transverzali med Bosno in Anatolijo, sta ga pa poreklo in usoda ponesla v čisto nasprotno smer, tako da balkanski pedigre razvija skozi samosvojo hardrockovsko govorico.

Igor Bašin

Mongrel Rock

Aikula

Mongrel Rock

Angry Love
2017

V skrbi za tako imenovano slovensko glasbo se vsepovprek dogaja, da v gozdu zvokov in šumov spregledamo drevo. Iskreno sprašujem zaskrbljene dušebrižnike: »Ste slišali (za) Aikulo? Ker poje v angleškem jeziku, jo štejete morda za tujo? Ker je izdala ploščo za ameriško založbo Angry Love, jo štejete na spisek tujih izvajalcev?« Ne zanašajte se na podatek z Discogsa, da skupina prihaja s Slovaške. Ne, od tu je, čisto blizu nas. Požvižga se na domačijsko ignoranco in zatohlo tarnanje nad usodo domače glasbe. Pot jo je že popeljala iz Idrije v svet, kjer ji je očitno bolje kot doma. Zadnji dve leti spremlja Psychic TV na evropskih turnejah, Genesis P-Orridge pa se je je očitno nalezel, ker drugače se ji s kolegom Edwardom O'Dowdom ne bi pri založbi Angry Man  posrečilo objaviti prvenca, že lani pa kasete Absurd & Bizzare

Res je, Aikule se lahko nalezemo. Neobrušeni, v živo posneti album Mongrel Rock počasi, a vztrajno leze v uho. Ima vrsto odtenkov, ki zabliskajo tako nepričakovano, kot tudi izginejo. Čeprav ob prvem srečanju z Aikulo znajo imeti probleme vsi alergiki na visoke vokale ali/in na kitarske virtuozne lestvice, se ti predsodki še pred drugo polovico plošče razblinijo. Aikula smrdi malce starikavo rockersko, vendar kopica mutiranih odvodov nakazuje, da se bend razvija, da ne skopari z iskanjem in je pravzaprav zelo odprt in še zdaleč ne ujet v vakuumu. Omamljen od kitar iz Bihača in Ankare, brzi po transverzali med Bosno in Anatolijo, sta ga pa poreklo in usoda ponesla v čisto nasprotno smer, tako da balkanski pedigre razvija skozi samosvojo hardrockovsko govorico, ki ob viziji v prvi vrsti premore zahodni patos. 

V tem geografsko izmuzljivem rockovskem koktajlu prevladuje izrazit apokaliptični naboj, ki ga pooseblja vražje in strupeno petje Zorana Zelenovića. Njegove mračne pridige so bolj gotsko-darkerske maše kot hard'n'heavy zavijanje. Enega izmed vrhuncev na plošči doživi v komadu Oro of No Tomorrow, v katerem se jedrnat in preprost, a zlovešč slogan ujame s kitarsko orientalsko vihro, ki jo sproži kitarist Jan Pivk v linkwrayevski maniri, ki še dodatno podčrta alarmantno sporočilo komada. Vsakič, ko se Pivk odlepi od šopirjenja po strunah, se zakuha opojni preplet hard rocka in dark rocka. Silovitost doseže predvsem takrat, ko z disciplinirano ritem sekcijo odpre vse ventile, nategne verigo in se zlije v celoto, kot se to zgodi v I Fight Battles With Gods. Skupinski nastop ne odpihne zgolj nepotrebnega nastopaštva, ki prevečkrat zabrsti skozi ploščo, ampak nakaže, da je prav kolektivni duh kvarteta ključno žezlo njegovega nastopa. V komadu An Artist, kjer visoka napetost prestreli kavbojsko poskočnico, je podčrtana notranja naelektrenost benda, ki nikakor ni v slepem črevesu oživljanja zgodovinskih rockovskih form, četudi nedvomno črpa navdih iz njih. Globoki bobni Pegama Podobnika poudarjajo dramaturško slojevitost pesmi, ki z distorziranim basom Žana Gantarja podžiga stopnjevanja. Prav na njih pa temelji čisto vsak komad posebej, vendar do eksplozije na plošči ne pride niti v zaključni pesmi Rather On Cocaine, ki nas prav tako pusti nepotešene.

To, da je Aikula posnela ploščo v živo z Jeffom Bernerjem, med drugim članom aktualne zasedbe Psychic TV, je v marsičem prispevalo k robustnemu, primarnemu zvoku albuma, na katerem je dobro ujet potencial benda, ki še kuha svoj opojni napitek. Za zdaj je preveč ujet v samozadostno tehnično in dovršeno igranje, ki mu (z)manjka spontanosti in vihravosti. Preveč prevladuje odnos nadrejeni – podrejeni. Namesto oklepanja kontroliranih formul pa se fantom provokativno ponuja pot v smeri njihove razgradnje. Ko bi se zgodila kakšna napaka v sistemu, bi morda zares pošteno zagrmelo, če ne kar počilo. Pa tudi kaplja bi šla čez rob.